Škocjan ni “muzealiziran predmet”
Obnova trga v vasici Škocjan sredi regijskega Parka Škocjanske jame je končana. Trg so tlakovali z novimi kamnitimi ploščami, uredili komunalno infrastrukturo, obnovili del cerkvenega zidu in portal ter za potrebe turističnega društva obnovili staro šolo. Arhitekt in zavod za varstvo kulturne dediščine zavračata očitke, da bi bilo tlakovanje trga pregrob poseg in degradacija zgodovinske vasice, ki je za povrh še državni kulturni spomenik. Lastnik treh hiš na trgu, Pierpaolo Sonnoli, je zelo razočaran.
ŠKOCJAN > “Tlakovanje trga sem zasnoval na osnovi potreb. Prebivalci namreč trg potrebujejo za kulturne in družabne prireditve, ob katerih postavljajo oder in stojnice, čezenj je dostop z vozili do cerkve in društvenega doma. Zato mislim, da je moral biti trg narejen tako, da bo še dolgo vzdržal,” poudarja arhitekt Marjan Vrabec iz koprskega Studia arhitektura, ki je naredil načrt za obnovo trga v Škocjanu, hiše turističnega društva in dela cerkvenega zidu.
Včeraj so tudi formalno zaključili vsa dela. Občina Divača je investitor, del stroškov bo krila iz razpisa kmetijskega ministrstva. Sicer je skupna naložba vredna približno 200.000 evrov.
Vrabec še pojasnjuje, da je trg tlakovan z značilnim kraškim kamnom repen, ki je zelo kakovosten. Podlaga strojno rezanih in štokanih šestcentimetrskih plošč različnih dimenzij pa je železobetonska, “kar je omogočalo natančnost pri polaganju in bo zato tlak še dolgo trden, voda ne bo izpirala podlage in tako ogrožala stabilnosti plošč, kot bi se to lahko dogajalo, če bi kamen polagali z vmesnimi zatravljenimi fugami ter na peskovo podlago.”
S tem argumentom Vrabec zavrača očitke nekaterih krajanov, med njimi Tržačana Pierpaola Sonnolija (ta ima ob trgu tri hiše, po mnenju kulturovarstvenikov je ena od njih - kaplanija - zelo zgledno obnovljena oziroma restavrirana), ki se s tlakom, kakršen je sedaj, nikakor ne strinja. “Ta trg ni bil nikoli tlakovan, ker je Škocjan manjša vasica in njeni prebivalci - med njimi tudi moj pradedek Albin Štrekelj, ki je bil tu učitelj in župan- so živeli skromno življenje. V vasi živi le ena gospa in jaz redno prihajam iz Trsta, zato trga skoraj nihče ne uporablja. Za dogodke, ki jih čez leto ni veliko, pa bi bil po mojem mnenju dovolj tudi že makadam ali pa tipično kraško tlakovanje s škrlami na velike fuge,” je razočaran Sonnoli. Tako tlakovanje je tudi v dopisu predlagal kulturnemu ministrstvu, občini in upravi parka, vendar ga niso poslušali.
Različne rešitve?
Odgovorna konservatorka z novogoriške enote zavoda za varstvo kulturne dediščine Eda Belingar je k Vrabčevemu projektu podala kulturovarstveno soglasje in ob tem dejala, da so rešitve arhitektov pri posegih v kulturne spomenike (vasica Škocjan je celo spomenik prve kategorije, kar pomeni, da je deležna najvišje, državne zaščite) različne. “Osrednji vaški trg je po svoji namembnosti odprt javni prostor. Treba ga je prilagoditi njegovi javni rabi in funkciji v današnjem času, zato smo sprejeli strokovno odločitev, da ga je možno tlakovati. Načinov je več, potrdili smo projektantov predlog načina tlakovanja, saj je avtorska rešitev upoštevala kulturnovarstvene pogoje oziroma zahteve stroke.”
A ti so bili, kakor smo prebrali v dokumentaciji, dokaj ohlapni. Nanašali so se bolj na morebitne arheološke najdbe, zaradi katerih je bilo treba opraviti dodatne raziskave in izdati soglasja (pod površjem trga so našli dve arheološki najdišči iz rimske dobe), nekaj malega je pisalo v zvezi z obnovo cerkvenega zidu in portala, o načinu tlakovanja pa v soglasju spomeniškega zavoda ni pisalo ničesar.
Tudi ko smo preverili razglasitveni akt tega kulturnega spomenika - to je zakon o regijskem parku Škocjanske jame - nikjer ni omenjeno, ali in kako naj se tlakuje kulturne, zaščitene objekte v parku. Zakon navaja le, da se “na območju naselbinskih spomenikov Škocjan in Betanja s objekti prenavljajo v tradicionalnem slogu po ureditvenem načrtu ter na podlagi konservatorskih smernic. Stavbni spomeniki in znamenja se varujejo v izvirni podobi, pri čemer naj bodo posegi namenjeni predvsem konservaciji ali restavraciji kulturnega spomenika oziroma spremembi neustreznih gradbenih posegov.”
Če gre torej postopek izdajanja kulturovarstvenih pogojev in soglasja tako, da se konservatorji pri tem oprejo na določila v ustanovitvenem aktu, v tem primeru slednjih ni bilo. Škarje in platno je torej imela v rokah Eda Belingar.
Predmet razprave?
Ko smo na to opozorili kulturno ministrstvo oziroma njegov direktorat za dediščino, ki je Škocjan razglasil za državni spomenik, so nas napotili na centralni Zavod za varstvo kulturne dediščine. Generalni direktor Jernej Hudolin je, namesto da bi odgovoril na naše vprašanje, zakaj je varstveni režim za Škocjan ohlapno zapisan, brez navodil o načinu tlakovanja, odgovoril: “Vsaka prenova, trškega, vaškega ali mestnega jedra, ki na novo in celostno zaobjame širši prostor, je vedno predmet diskusije, največkrat v smislu všečnosti. Od arhitektov - projektantov in konservatorjev pa terja pogum in upoštevanje potreb ter tehničnih zahtev današnjega časa. Ne želimo, da so kulturni spomeniki muzealizirani predmeti, saj odsevajo kontinuiteto načina življenja skozi stoletja. Tako je vaški trg odprt javni prostor, ki je bil in bo še naprej ostal središče dogajanja, zato mora biti temu primerno tudi urejen.”
Sonnoli pa pravi: “V Škocjanu sem od otroštva, zato dobro vem, da v njem ni prometa s težkimi vozili niti dogajanja, ki bi terjalo tako močno stabilnost.”
Poleg novega tlaka in stare šole so v Škocjanu uredili še kanalizacijsko infrastrukturo, novo čistilno napravo, obnovili del cerkvenega zidu in portal iz 16. stoletja ter dostopno pot in stopničke do cerkve.
LEA KALC FURLANIČ
