Skupna zgodovina in skupne navade

GORJANSKO >V 400 strani dolgi knjigi, ki je izšla v samozaložbi in tudi, kot pravi Legiša, zaradi spodbude žene, je poleg pričevanj, dokumentov iz arhivov in podatkov iz raznih publikacij objavljenih tudi 200 fotografij. Velika večina prvič.

To je bil vedno enoten prostor

Kljub temu, da obravnava razmeroma majhno območje, je zanimanje za knjigo veliko. Mogoče tudi zato, ker je pri zgodovini in opisu običajev v štirih zamejskih vaseh nemogoče izpustiti tudi vasi na drugi strani meje: Gorjansko, Brje, Veliki Dol in Brestovico.

“Te vasi so bile vedno pod istimi gospodarji vse od prihoda Slovanov pred letom 600. Oglejski patriarhat so vzpostavili pred letom 1000, leta 1139 so ozemlja prešla pod devinske prince, pod Habsburžane pa leta 1336,” o skupni zgodovini pove Legiša. “Zakoni, ki so veljali za Mavhinje, so veljali tudi za ostale okoliške vasi.”

Gorjansko in Mavhinje: Gornje in Malo Selo

O tem pričajo številni dokumenti iz tedanjih sodišč v arhivih. Poleg tega je naletel tudi na podatek, da se je vas Gorjansko pred 16. stoletjem imenovala Gornje Selo. “V arhivih sem dobil obtožnico nekega človeka pred devinskim gradom, ki je trdil, da je iz Gornjega Sela,” pojasni Legiša in nadaljuje: “To je zelo verjetno, še posebej, če vemo, da je bilo staro ime za Mavhinje Malo Selo.”

Knjiga vsebuje tudi veliko opisov običajev in navad v teh vaseh, ki jih poznajo le še najstarejši prebivalci. Med drugim navaja, da je bilo ljudi strah čarovnic, opisuje, kaj je pomenilo “vahtanje pokojnika”, in prikazuje razglas Marije Terezije, v katerem ukazuje, da je prepovedano mešati vino z vodo.

Igo Legiša se je rodil v Komnu in bil kot dveletnik skupaj z družino izgnan v nemški Neumarkt. Z Gorjanskim pa ga veže tudi posebna vez, saj je prav v Štrekljevi domačiji preživel del svojega otroštva.

Pogovor je vodila Katarina Kosovac, zdajšnja prebivalka Štrekljeve domačije, za glasbene vložke pa je s kontrabasom poskrbel avtorjev sin Vasja Legiša.

PETRA MEZINEC