Slovenci so umirali tudi v Galiciji
Vojaški muzej Tabor v Lokvi je včeraj obeležil dvajseto obletnico delovanja. Srečko Rože, ki kot pobudnik z njim tudi upravlja, je dogodek obeležil z odprtjem razstave, posvečene Slovencem na vzhodnem bojišču med letoma 1914 in 1915, ter izdajo knjige na to temo.
LOKEV > “Ta vojaški muzej je moja uresničena želja iz mladosti. Pred leti mi je uspelo postati najemnik stavbe v Lokvi, ki je s prvotno funkcijo protiturškega tabora iz leta 1485 idealna za ta namen. V 20 letih mi je ob pomoči družine tu uspelo postaviti največji zasebni vojaški muzej v Sloveniji,” je ob jubileju povedal Srečko Rože. V treh nadstropjih so na na ogled predmeti, vezani na soško fronto prve svetovne vojne, na udeležence druge svetovne vojne ter na zgodovino Lokve od leta 1765 do 1975.
Ker že vrsto let uspeva zbrati vsak dan v povprečju 30 eksponatov, v letu 1989 mu je to prineslo celo vpis v Guinessovo knjigo rekordov, je zbral častitljivo zbirko 420.000 vojaških predmetov. Tem dela družbo še 42.000 etnoloških in 21.000 arheoloških ostalin, vezanih zlasti na območje Primorske in posebej Krasa. Večino predmetov ima v skladiščih ali na izposoji, v muzeju je na ogled le približno 5400 eksponatov. Vsako leto si jih ogleda več kot 10.000 obiskovalcev z vsega sveta.
Vsaki dve leti del razstave zamenja. “Letos bomo prikazali slovenske polke v avstro-ogrski monarhiji na vzhodnem ruskem bojišču, s poudarkom na vlogi Lokavcev. Povoda za to sta bila moj praded Franc Bandelj, ki je po treh letih bojev v Karpatih tam tudi padel, kot tudi to, da pozabljamo, da se je v Galiciji borilo približno 30.000 Slovencev, tretjina jih je tam tudi umrla,” poudari Rože.
Kot zanimivost omeni, da so imeli polki s Slovenci kot zadnjo številko v oznaki najpogosteje sedmico. “Ker so ugotovili, da ni najbolj pametno dopuščati, da se Slovani borijo proti Slovanom, so jih z odprtjem soške fronte večino preselili na Primorsko. Te sreče niso imeli pripadniki 97. pešpolka, znanega tudi kot tržaški polk, kjer so nabornike, tako Slovence kot tudi Hrvate in Italijane iz Tržaškega okraja, tam zadrževali do konca vojne,” še pojasni zbiratelj.
Sočasno z razstavo o Slovencih v Galiciji, na kateri so na ogled uniforme, odlikovanja, oborožitev, sanitetni material, osebni predmeti vojakov ter njihove fotografije, je od lani novembra zorela tudi ideja o knjigi na to temo.
“Pod okriljem muzeja je to prva izdana knjiga. Mnoge vanjo s fotografijami in opisi vključene predmete so nam poklonili sovaščani Lokve, od katerih jih je kar 40 umrlo v prvi svetovni vojni ali pa sem jih sicer že imel v lasti,” pravi o knjigi, ki je na voljo v muzeju.
Sprva njegov ljubiteljski projekt muzeja je pred leti postal družinski. “Še pred dvema letoma, ko sem imel službo pri Kraškem zidarju, sem mislil, da je to podjetje nekaj stalnega, muzej pa le za zraven. Ob stečaju podjetja sedaj od dela z muzejem živiva oba z ženo, pridružujeta se tudi hčerki. Poleg te stalne domače razstave smo drugod vključeni še v približno 40 razstav letno, tako da je dela dovolj,” navajaRože. In najavlja, da bo naslednjih 20 muzejskih let enako plodovitih.
BOGDAN MACAROL
