Številka 135.423? Tukaj!

DUTOVLJE, OPČINE> “Čeprav mineva že 67 let od zavezniške osvoboditve nacističnega koncentracijskega taborišča Dachau, me mračni spomini na tam zadane bolečine in vseprisotno smrt pogostokrat še danes preganjajo,” je številne zbrane ob predstavitvi svoje osebne izkušnje nagovoril preživeli taboriščnik Rikardo Gorup. Kot 18-letnega partizana so ga ob obisku domačih v Proseku in izdaji v letu 1944 najprej zaprli v tržaškem zaporu Coroneo. Po brezobzirnem zasliševanju, ob tem so mu tudi razbili zobe, so ga z drugimi 90 sotrpini po par mesecih strpali v vagon, ki je imel cilj v Nemčiji.

“Za na pot, ki je trajala štiri dni, so mi, tako kot ostalim, dali le dva kosa kruha in kos sira. Mučenje z lakoto je bilo tudi kasneje nekaj najhujšega, tako da ni presenetljivo, da so nekateri jedli celo poginule sotrpine. Ob vrnitvi domov sem imel le 35 kilogramov, tako da sem se pozdravil šele do leta 1955,” je odstiral nezaceljene spomine.

V sklopu tega taborišča, ki je delovalo kot vežbališče SS-enotam za uničevalske in prevzgojitvene tehnike, je delovalo še 300 manjših podružnic in kar nekaj od njih je ob selitvah doživel tudi Gorjup. “Tu smo suženjsko delali po 12 ur dnevno vse dni v tednu. Po prvem dnevu smo bili za njih le številka, sam sem se moral odzivati na 135.423. Bili smo polni uši, zato smo tudi množično obolevali in umirali za tifusom. Imel sem čisto srečo, da sem preživel,” je nadaljeval. V tem taborišču s podružnicami je v krematorijih končalo približno 200.000 ljudi, v vseh taboriščih tretjega rajha pa so nacisti v svoji in zavzetih deželah upravljali z več kot 24.000 taborišči, kjer je zaradi pobojev ali kot posledica mučenja in bolezni skupno umrlo šest milijonov ljudi. “Sam sem že celo življenje veren in sem se naučil odpuščati. Vsi skupaj pa ne smemo nikoli pozabiti, kakšnih nizkotnosti je sposoben človek. To velja ne le za Nemčijo, temveč tudi za Italijo, kjer so za vse nezaželene tudi bila delovna in uničevalna taborišča. Za njihov obstoj pa se v povojni Italiji mnogo časa ni vedelo in se kljub dokazom in še živim pričevalcem tajijo še danes,” je Gorup položil na srce mlajšim generacijam.

BOGDAN MACAROL