Sveče v spomin in opomin
V sredo je minilo leto dni od stečaja Kraškega zidarja, ki je bil s 312 zaposlenimi še eno večjih gradbenih podjetju v državi. Ob tem, ko je večina nekdanjih delavcev še vedno brez služb, zamujajo pa tudi izplačila njihovih prednostnih terjatev, se je skupina nekdanjih zaposlenih poklonila žalostni obletnici s prižiganjem sveč.
SEŽANA > Pod raztrganimi zastavami, na katerih je mogoče le še slutiti pred letom še čitljiv napis Kraški zidar, se je v sredo zbrala skupina ljudi. Moderna stavba v ozadju, ki naj bi ob izpostavljeni mestni vpadnici nakazovala uspeh podjetja, je bila še pred dobrim letom sedež “njihove” firme. Firme, v katero so verjeli in zanjo tvegali tudi zdravje.
Podjetje bi sodilo v neslavno družbo
“Te sveče so v spomin in opomin: nočemo, da se to, kar prestaja večina nekdanjih zaposlenih, zgodi znova komurkoli in kjerkoli,” je ob polaganju žalnih sveč pred zaprtimi vrati upravne stavbe povedal izvršni sekretar sindikata KS '90 Damjan Volf. Po komemorativnem delu je bil ostrejši: “Ob zlati propadli gradbeni trojki SCT, Primorje in Vegrad se, hote ali nehote, izpušča tudi Kraški zidar, ki je bil zraven pri vseh večjih poslih. Situacija je zrela tudi za kak kazenski postopek, saj če se pogleda seznam priznanih terjatev vodilnih bivšega Kraškega podjetja, ki so soodgovorni za nastalo situacijo, vidimo da je glavnemu direktorju priznana terjatev v višini prek 150.000 evrov.”
Izmed 227 delavcev, ki so prejeli odpovedi pogodb o zaposlitvi in končali na sežanskem uradu za delo, jih je večina še vedno brez služb, večini je po preteku devetih mesecev tudi ukinjena pravica za prejemanje nadomestila za brezposelne. “Na seznamu vseh priznanih terjatev, teh je za 176 milijonov evrov, predstavljajo poplačila terjatev, ki smo jih prijavili delavci v stečajno maso, drobiž, saj jih je le za tri milijone evrov. Prvi del denarja iz obdobja, ko je bila firma v prisilni poravnavi in nam dolguje v povprečju dve plači, regres ter stroške za prevoz in prehrano, smo dobili, a ne več kot v povprečju za eno plačo. Kako bo z ostalim, se ne ve,” je povedal Ibraga Dulić, predsednik nekdanjega sindikata v podjetju.
Novega dela ni
Delavoljni, a v brezdelnem čakanju, se delavci znajdejo vsak po svoje. Sergej Čokelj iz Senožeč ima 47 let in je bil 15 let strojnik šofer v Kraškem zidarju: “Sam sem po devetih mesecih na zavodu za zaposlovanje sedaj na 'sončni upravi', saj, čeprav ga iščem, dela ni, oziroma se ga dobi le prek zvez. Od nekdanjih sodelavcev vem le za enega, da je dobil začasno službo, in to le za en mesec, nato je bil spet na cesti, saj država delodajalcu ni nič participirala.”
Nazif Šabić, ki se je v Sežano priselil iz Bosne, ima 52 let in je 30 let opravljal službo vzdrževalca. “Na zavodu bom še do julija naslednje leto. Službo sem iskal tudi v Avstriji, a je težko, saj zahtevajo znanje nemščine. Če bi dobil denar, tega je za 15.000 evrov, bi odšel nazaj v Bosno, kjer imam hišo, ki je bila v vojni porušena, in se tako rešil problema s stanovanjem v Sežani, za katerega še plačujemo stanovanjski kredit.” Hvaležen je usodi, da ima vsaj žena plačo, s katero odplačujeta kredit. Služb ni tudi za bolj šolane delavce. “Kot inženir rudarstva sem bil v podjetju 20 let tehnični vodja rudarskih del. Čeprav ga iščem tudi v Italiji, dela zame ni, tako da kaže, da bom na zavodu do marca, ko se mi izteče status,” je bil skeptičen tudi Martin Bizjak.
BOGDAN MACAROL
