Trg na temeljih lesa in vode
Z bistriško himno Tječe, tječe bistra uoda so pevci bistriškega zbora Dragotina Ketteja povabili bistriške občane v Dom na Vidmu, kjer so obudili spomin na 15. januar pred stotimi leti. Tedaj je bila namreč Ilirska Bistrica že tako razvita, da ji je cesar Franc Jožef I. podelil trške pravice. To pa jo je postavilo ob bok velikim mestom na Kranjskem in v Istri.
ILIRSKA BISTRICA> Ilirska Bistrica je pred sto leti sodila pod avstroogrsko monarhijo. Njeno ozemlje, ki še danes obsega 480 kvadratnih kilometrov, je živelo v dveh deželah: večina v deželi Kranjski, tretjina pa v deželi Istra, kjer je bilo pomembno naselje Podgrad, je pojasnil Tomo Šajn iz Društva za krajevno zgodovino in kulturo.
Razvoj meščanstva
Ilirska Bistrica je bila tedaj tudi gospodarsko razvita. Glavno surovino je predstavljal les; energijo za žage, kjer so izdelovali lesene polizdelke, pa je dajala voda. “Glavni proizvod so bile travete (letvice), ki so jih žagali in prodajali v južno Italijo, predvsem na Sicilijo, kjer so izdelovali košare za južno sadje,” je povedal Šajn. Za bistriški kraj je zelo pomembno leto 1873, ko je tod mimo stekel krak južne železnice Dunaj-Trst.
Prav lesno bogastvo je prispevalo k razvoju Bistrice v trg, s tem pa se je razvil tudi meščanski razred. Za razvoj kraja pa je bil zelo pomemben tudi razvoj šolstva, od prve ljudske šole, ki je nastala leta 1814, ljudske šole na sedanji Jurčičevi ulici, do samostana sester Notre dame, kjer je bila dekliška šola. Leta 1896 je v Trnovem nastala mlekarna, tri leta kasneje pa tovarna testenin Pekatete, je pojasnil Šajn.
S posojili je nastala Dolžna vas
“Bistrico bi v tem času lahko primerjali s sodom, v katerem vre življenje in premnoge dejavnosti, pa tudi silen gospodarski razvoj,” je dejal Vojko Čeligoj iz istega društva.
Tako razvit kraj si je zaslužil ugodnosti, kar je povzdig v trg nedvomno bila. “Na to se je kraj pripravljal več let. Za skok v višji upravni rang je moral izpolniti nekaj pogojev, od zadostnega števila prebivalstva do razvitega gospodarstva in šolstva. Imeti pa so morali tudi določeno število hiš. Da bi rešili še to zadnjo težavo, so ustanovili nekakšno stanovanjsko zadrugo in kreditirali izgradnjo potrebnega števila hiš. Tedaj je nastal današnji Partizanski hrib, ki je zaradi posojil dobil pomenljivo ime Dolžna vas,” je razvoj dogodkov opisal Vojko Čeligoj in pojasnil še: “Kot amaterski raziskovalec domačih prilik sodim, da je bila neposredna pobuda za hitro ukrepanje gotovo tudi razglasitev Postojne za mesto leto poprej, torej leta 1909.”
Kako naprej?
Vojko Čeligoj je orisal tudi zgodovino mestnega grba, na katerem je zlata ladjica liburna na modrem ozadju.
Župan Emil Rojc pa je poudaril, da moramo tudi danes izkoristiti naravne danosti občine, kot so za razcvet mesta storili v preteklosti. Tako bo občina letos pričela z gradnjo industrijske cone v Ilirski Bistrici in širitvijo le-te v Podgradu. Z načrti bodo postavili osnovo za razvoj turizma in pričeli razgovore o umestitvi avtoceste Jelšane-Postojna ter spodbudili gospodarsko sodelovanje s sosednjimi hrvaškimi občinami. Spomladi pa namerava župan za pomoč pri urejanju zelenih površin v mestu zaprositi tudi občane.
TINA M. VALENČIČ
