Tudi pri sosedih se česa naučimo
Kras je le eden, pa vendar se navade, tudi v kmetijstvu, močno razlikujejo glede na mejo. Člani razvojnega društva Pliska so minuli vikend obiskali kmetijske pridelovalce v zamejstvu in se od njih učili. Predvsem, kako narediti zgodbo.
PLISKOVICA> Znano je, da je vinogradništvo v Pliskovici pomembna gospodarska panoga, saj skorajda vsak domačin obdeluje vinograd. To je eden od razlogov, da vsako leto obiščejo kako vinogradniško regijo in se tam učijo primerov dobre prakse. Ivica Žerjal, predsednica društva, pojasnjuje: “Da se kaj naučiš, je potrebno pokukati ven. Morda je nekdo drugi poučen o nečem, kar ti bo zelo koristilo.”
Tako so obiskali vinarstvo Škerk v Praprotu, ki se lahko pohvali s kletjo, vzidano v živo skalo. Škerkovi se vračajo nazaj k tradicionalnemu vinogradništvu. Kot je povedal Sandi Škerk, uporabljajo škropivo na osnovi bakra, zaradi česar manj škropijo. V Sloveniji pa so tovrstna, bolj ekološka škropiva, prepovedana, se jezijo Pliskovljani. Škerkovi pridelajo 80 odstotkov belih vin in le 20 odstotkov rdečih, na slovenski strani pa je razmerje popolnoma drugačno. “Kriza se manjših vinarstev, med katera sodimo tudi mi, ni dotaknila. Naši kupci so še vedno pripravljeni plačati za kvaliteto,” pojasni Škerk.
Gospodarska kriza se ne pozna niti sirarju Lenartu Vidaliju iz Bazovice. Izdeluje približno deset vrst sirov, ki pa jih sproti prodaja. Povpraševanje celo presega njihove zmogljivosti, dodaja Vidali. Kupci prihajajo tako iz Slovenije kot tudi iz Italije. Štirideset glav živine poskrbi za vedno sveže mleko. Vidali bi svoja poslopja še povečal, vendar pa mu birokracija to preprečuje. Take preglavice povzroča na obeh straneh meje, so ugotavljali obiskovalci.
Včasih se v Pliskovici sliši zvoniti iz vasice Zgonik. O njihovi povezanosti dokazuje tudi trta iz Pliskovice, ki so jo ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo posadili v zamejski vasi. Ob tej priložnosti so si jo tudi ogledali z vinarjem Stankom Miličem. Da ima njihova družina dolgo tradicijo, pričajo tudi trte, ki so lansko leto praznovale 100. obletnico. Gre za verjetno najstarejše trte na Krasu, po nekaterih podatkih pa za celo najstarejše v celi Italiji, pove Milič, ki je tudi znan osmičar.
“Naši vinarji so zelo pozorni na kvaliteto, tu pa znajo prodajati zgodbo in si več upajo,” je na koncu ekskurzije povedala Žerjalova. Prepričana je, da taki in podobni obiski spodbujajo domače vinarje, naj bodo bolj samozavestni in s tem tudi uspešnejši pri prodaji svojih izdelkov. Za njihovo kvaliteto se namreč ni bati.
PETRA MEZINEC
