Umetnost je kot pločnik ob življenju

SEŽANA >“Obdobje med letoma 1988 in 1996, ko sem imel svojo prvo službo v Sežani, je pustilo močan pečat name in na moje ustvarjanje. Takrat sem živel intenzivno in asketsko,” je teh osem let povzel Vanja Pegan. Takoj po študiju primerjalne književnosti je v tem času poučeval klasično kitaro in nauk o glasbi na sežanski matični glasbeni šoli z enotami v Komnu, Dutovljah in Divači ter v prostem času komponiral scensko glasbo za gledališke uprizoritve.

Vanja Pegan - Sežana pustila nanj pečat

“Veseli me, da se je danes zbralo tukaj tudi toliko mojih nekdanjih učencev,” je nekatere prepoznal tudi po imenih. Po vrnitvi na obalo, doma je namreč iz Pirana, se je začel posvečati predvsem pisanju ter honorarnemu poučevanju klasične kitare in nauka o glasbi na Skupnosti Italijanov v Piranu.

“Tvoje pisanje, od leta 2003 imaš tudi status samostojnega kulturnega delavca, lahko razdelimo v tri cikle: otroška literatura, kratka proza in romani, vsak je do sedaj zastopan s po tremi deli. Kar nekaj izmed njih je bilo tudi nagrajenih,” ga je povezovalka večera, direktorica Kosovelove knjižnice Magdalena Svetina Terčon, ki kot predsednica Združenja književnikov Primorske dobro pozna njegov opus, izzvala, da se je predstavil tudi kot literat. “Umetnost v vseh pojavnih oblikah je zame kot pločnik, s katerega opazuješ življenje, ki ob tem postane bolj razumljivo in ga lažje živiš. Bralec mojih del je zame soustvarjalec literature, ki mu ob branju dam le platno, na katero sam prenese svoja občutja,” je ubesedil svoj pisateljski kredo. V svoja dela vnaša elemente svojega življenja, od glasbe, morskih motivov, odnosov med moškim in žensko, do razglabljanja o pisanju in umetniško preoblikovanih utrinkih spominov iz mlajših let. Po vzorih iz tujine je kot eden prvih pri nas knjigo Nebo davnega poletja izdal tudi v obliki zvočne knjige.

Katja Pegan - o priključitvi Primorske

Njegova sestra Katja Pegan je priznana slovenska gledališka režiserka, ki pogosto režira proslave in prireditve, kot so tudi te v spomin na priključitev Primorske domovini. Od leta 2000, ko se je Gledališče Koper ponovno profesionaliziralo, je postala njegova direktorica in to službo opravlja še danes.

“Zgodovinska izkušnja, ki je drugje niso doživeli, je Primorsko izoblikovala v enega od nosilnih stebrov naše države. To dokazujemo tudi z našimi umetniki, od velikega Kosovela, do novodobnega Mlakarja, ki govori ljudem dostopne stvari in to za povrh še v narečju, zaradi česar ima tudi toliko gledalcev,” je povedala in ob tem doživela aplavz občinstva.

Leander Pegan - sinonim glasbe na Krasu

Njun oče Leander Pegan je sinonim za glasbeno kulturo na Krasu, za kar se mu je občina Sežana tudi obdolžila s priznanjem pred leti.

V letih med 1989 in 2001 je bil ravnatelj Glasbene šole v Sežani. “V zadnjih tridesetih letih sem vodil več sestavov, od pihalnih godb v Postojni, Sežani, Trebčah pri Trstu, Komnu, Hrpeljah in godbo Vrhpolje-Vipava do komornega orkestra Mirarco. Sedaj, pri 73. letih pa mi energijo daje delo z mladimi v vaški godbi Vrhe. Tudi na tak način se ob glasbi utrjuje naša narodna zavest,” je oživel spomine na bogata minula leta.

Vsi trije pa so si bili enotni, da jih ne druži le ljubezen do lepega, kar naj bi v prvi vrsti bila umetnost, temveč tudi ljubezen do morja. Medtem ko je oče to čustvo prenašal na svoja potomca še v rosnih letih, pa brat in sestra to z veliko žlico zajemata zlasti zadnja leta. Vsak zase in neredko tudi skupaj.

BOGDAN MACAROL