Umirajoči potrebujejo občutek, da niso sami
Slovensko društvo Hospic je lani svojo mrežo s trema območnima odboroma razširilo tudi na Primorsko. A da bi lahko začelo polno izvajati svoje poslanstvo in naloge - spremljati bolnike na domovih in nuditi oporo svojcem po izgubi bližnjega v procesu žalovanja, potrebujejo tudi prostovoljce. V primorsko-notranjski regiji zato zbirajo prijave kandidatov za usposabljanje. Hkrati pa ozaveščajo javnost, saj je, kot pravi strokovni delavec Hospica Matej Torkar, smrt v naši družbi še vedno precejšen tabu.
PIVKA > “Po eni strani smo priča vse večjemu oddaljevanju smrti od družine; danes ima že skoraj vsaka vas mrliško vežico, medtem ko so včasih umrli ležali doma. Po drugi strani pa ljudje čutijo željo, da bi ohranili povezanost z bližnjim, ki se poslavlja,” poudarja Matej Torkar. A hkrati veliko ljudi še vedno ne ve, da se lahko v teh trenutkih obrnejo na Hospic. “Večina še vedno misli, da Hospic pomeni samo neko namestitev, kot je bila hiša Hospica, toda naš osnovni program je spremljanje na domu.”
A to je le prva ovira. Drugo je včasih še težje premagati. “Nekateri ljudje težko sprejmejo odločitev, da bi v tako veliki stiski v intimo svojega doma spustili tujo osebo. Zato se nikoli ne vsiljujemo, odzivamo se na potrebo, na klic.”
Da postane nekdo prostovoljec Hospica, ni potrebna določena izobrazba ali poklic, pač pa predvsem pripravljenost nuditi podporo sočloveku, sočutiti in se soočati z vprašanji življenja in smrti. Morajo pa prostovoljci pred vključitvijo v društvo opraviti posebno 40-urno usposabljanje, kjer se ne samo teoretično, temveč tudi izkustveno srečajo s tematiko. “Usposabljanje se nam zdi pomembno po eni strani zaradi zaščite ljudi, ki jih spremljamo, po drugi strani pa zato, da kandidatu omogočimo, da gre sam skozi nek oseben proces in ugotovi, ali je to delo sploh zanj,” pravi Torkar.
Pomagajo pri žalovanju
Doslej se je na primorsko-notranjski odbor obrnilo že kar nekaj ljudi, a pravih spremljanj bolnikov je bilo le nekaj, saj še nimajo prostovoljcev. Več je bilo svetovanj oziroma primerov, ko so se svojci šele po smrti vključili v program žalovanja.
Torkar poudarja, da to zelo spodbujajo, saj takrat, “ko ljudje dajo iz sebe svojo žalost, občutja, ta proces poteka po normalnih poteh in v normalnih časovnih okvirih in ni posledičnih psihičnih ali drugih resnih težav”. Nanje se največkrat obrnejo žalujoči starši, ki so izgubili otroke, oziroma tisti, ki žalujejo po nenadnih smrtih, v prometnih nesrečah, po kapeh ali samomorih.
“To so tragične izgube, ki so bile nepričakovane. Pri teh je proces žalovanja bolj kompleksen in tudi daljši.” V Istri so že vzpostavili tudi skupino za žalujoče, kjer se ljudje enkrat mesečno srečujejo z ljudmi s podobno izkušnjo, medtem ko v primorsko-notranjski regiji to še ni bilo mogoče, ker ni bilo toliko potreb naenkrat.
V društvu že več let razvijajo tudi program žalovanja za otroke in mladostnike. “Ti žalujejo na drugačen način kot odrasli.Te značilnosti smo prepoznali, se usposobili, pomagamo staršem in otrokom, da skozi razne delavnice, ustvarjanje, pisanje, prek predstav ... dajo iz sebe to, kar se jim je zgodilo,” pravi Torkar. Za žalujoče otroke in mladostnike enkrat letno organizirajo tudi poseben tabor, kjer tudi s pomočjo druženja z vrstniki z enako izkušnjo lažje doživijo olajšanje.
Spremljajo predvsem rakave bolnike
Med bolniki, ki jih spremljajo na domu, je več kot 80 odstotkov rakavih bolnikov. Do njih največkrat pridejo prek Onkološkega inštituta, s katerim Hospic dobro sodeluje in kjer dobijo stike. “Ko se aktivno zdravljenje zaključi, ko zdravniki ugotovijo, da je mogoče samo še lajšanje bolečin, v dogovoru z bolniki te odpustijo domov, če je to mogoče. Tukaj se Hospic vključi in jim pride naproti, da bolnike in svojce podpre in jim pomaga, saj si velika večina ljudi želi umreti doma,” pravi Torkar.
Zaposlitev strokovnega delavca v območnem odboru (za polovičen delovni čas) je omogočilo ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Matej Torkar pravi, da želijo zaposliti tudi medicinsko sestro in tako zaokrožiti tim. “Zdaj nam pomagajo iz drugih odborov, sodelujemo z ostalimi službami, patronažno in osebnimi zdravniki, a to ni isto, kot če bi bila na voljo oseba, ki bi se lahko takoj odzvala,” poudarja Torkar in pri tem upa tudi na posluh občin v regiji. Pivška občina jim je že brezplačno oddala v najem prostor v občinski stavbi, kjer so na voljo ob sredah in petkih med 10. in 12. uro ter vsak drugi in četrti četrtek v mesecu med 16. in 18 uro. Dosegljivi pa so tudi na telefonu 051 415 449 ali prek elektronske pošte primorskonotranjska@hospic.si.
Bistvo je - biti ob nekom
Pri spremljanju umirajočega največ šteje prisotnost. “Biti ob njem. Svojci odlično poskrbijo, da so bolniki dobro oskrbljeni, da jim čim bolj olajšajo bolečine, težko pa se jim je ustaviti in biti ob njih dve uri, se držati za roke, si gledati v oči, lahko tudi brez besed - to je tisto, kar umirajoči potrebujejo, da imajo na tej poti občutek, da niso sami, in prav to spodbujamo,” pravi Torkar in doda, da je v tem bistvo pomoči prostovoljca - da je ob nekom, si vzame čas zanj, se z njim, če je še toliko pri močeh, pogovarja in mu obogati preostanek življenja: “Imeli smo primere, ko je prostovoljec umirajočemu bral poezijo ali skupaj z njim poslušal glasbo.” Prostovoljci s tem tudi razbremenijo svojce, da si lahko v težkih trenutkih vzamejo vsaj nekaj časa zase.
VERONIKA R. ŽENKO