V fotografije in miniature ujeti Kras
Kras je s svojo bogato etnološko dediščino kulturni biser Slovenije, ki pa še ni polno turistično zasijal. Patino z njega je delno odstranila razstava Podobe Krasa, ki je 18 let po prvi postavitvi ponovno na ogled v Štanjelu. Razstava je delo lani preminulega Andreja Malniča, dolgoletnega direktorja Goriškega muzeja.
ŠTANJEL > V galeriji Lojzeta Spacala v Štanjelu je na ogled nenavadna razstava. Sestavljena je iz treh vzporednih linij. Prva na vrhu panojev predstavlja naselja v računalniški fotomontaži, druga je v manjših fotografijah, ki kažejo posamezne zanimivosti Krasa, kot je boj za vodo, uporabo in obdelavo kamenja in boj za zemljo. V tretji spodnji liniji obiskovalcem v vitrinah skozi podobe in male ujete svetove s pomočjo fotografije, predmetov in maket kažejo posamezne lepote in posebnosti, ki zaznamujejo Kras. “Obiskovalec lahko na zgoščen in poljuden način izve, zakaj je Kras poseben in zanimiv ter zato vreden kasnejšega ogleda tudi v živo,” razstavo predstavlja Duška Švagelj, upraviteljica galerije.
Obiskovalci si lahko ogledajo, kako po današnjih Dutovljah ponovno pelje voz, ki je pred sto leti peljal vino v Trst, v Lokvi pred nekdanjo bencinsko črpalko iz začetka preteklega stoletja stoji moderen avtomobil fiat marea, na avtobusni postaji pod Štanjelskim gradom na avtobus skupaj čakajo otroci iz leta 1900 in današnji otroci. Na podoben način so predstavljeni v fotografiji še Škocjan, Komen, Sežana, Divača, Hrpelje-Kozina, Lipica, Škrbina, Šepulje, Rodik, Opatje selo, Tomaj, Avber, Križ in Kostanjevica.
O pomenu nežive dediščine za turizem smo povprašali tudi na Zavod za varstvo kulturne dediščine, kjer skrbijo zlasti za nepremično dediščino, za razliko od muzeja, kjer se ukvarjajo s premično dediščino. “Pri izrabi obeh v turistične namene je treba biti pozoren na ohranjanje ravnovesja med turistično izrabo kulturne dediščine in njeno prvotno rabo in namembnostjo. Kako bo kulturno dediščino izkoristil za turistično ponudbo pa v veliki meri odvisno od vsakega posameznega upravljavca oziroma lastnika, njegovih zamisli in vizij,” nam je povedala Eda Belingar iz novogoriške enote zavoda. Po njenem mnenju je na Krasu že več primerov uspešnega vključevanja dediščine v turistično ponudbo, istočasno pa meni, da je pri tem še veliko rezerve. “Posebnih omejitev s strani spomeniškovarstvene službe glede namembnosti, razen pri kulturnih spomenikih, ni. V kolikor so predvideni posegi prilagojeni varstvenemu režimu dediščine,” še dodaja. Kot poznavalka je tudi prepričana, da se Kraševci praviloma zavedajo vrednosti kulturne dediščine, s katero razpolagajo, in vsaj premične dediščine ne razprodajajo več kot pred leti, istočasno naj bi se na bolje spremenil tudi njihov odnos do lastne nepremičnine.
Informacij polne so tudi vitrine, ki so oblikovane kot “akvarij” , v katerega je ujet čas. Za njegovo ozadje je postavljena fotografija pomembnega kraja ali pokrajina, pred njo pa predmeti, miniature ali celo rastlinstvo s Krasa. Predmeti, ki so jih posodili Viktor Frank, Jordan Guštin, Viktor Saksida, Janko Samsa, Kobilarna Lipica, Alojz Lah in Jamarsko društvo Sežana, so omogočili, da je jama Vilenica ponovno zaživela v času, ko so Tržačani prirejali plese v njeni dvorani, danes zapuščen vodni zbiralnik Sirkovca v Lipici, fotografiran pred 100 leti ponovno napaja današnje lipicance, ki jih varujejo ponosni konjarji.
Polne presenetljivih detajlov in sporočilnosti so tudi miniaturni motivi volovskih vpreg z vozom za listje, za prevoz kamnitih klad, vinskih sodov, debla za ladijski jambor ali pa gradnja Škrateljnove hiše ter obisk cesarskega para Karla in soproge Zite v Štanjelu.
Zamisel za razstavo je delo etnologa in sociologa Andrej Malniča, dolgoletnega direktorja Goriškega muzeja, ki je umrl lani avgusta. “V času skoraj tri mesece trajajočega etnološkega raziskovanja Krasa v letu 1996 je v nama zorela zamisel tudi o razstavi. Vsak dan sva obiskala določeno število vasi, se pogovarjala z ljudmi, fotografirala, skicirala in zapisovala vse pomembno. Sočasno sva razmišljala o za tiste čase pionirski računalniški združitvi starega in novega, na nove posnetke krajev, ulic in pokrajine vstaviti stare posnetke in obratno,” pa poudarja Boris Blažko, ki je kot oblikovalec zaposlen v muzeju in je bil takratni Malničev sopotnik.
Razstava je bila v januarju 1997 najprej postavljena na Dunaju. Kasneje je gostovala še v Štanjelu, v Gorici v Italiji celo dvakrat in kot del razstave ob 1000-letnici Gorice na gradu Kromberk. Ob njeni pričevalnosti so jo ob pomoči občine Komen rekonstruirali in spet razstavili v Štanjelu. “Za ponovno postavitev smo se odločili, ker je danes skoraj še bolj aktualna kot takrat. Že pred leti je imela velik odmev in nadejamo se, da bo turistično obogatila ponudbo Štanjela in celega Krasa,” sklene komenski župna Danijel Božič. Razstava bo na ogled še do konec leta, nato se ji po vsej verjetnosti obeta selitev.
BOGDAN MACAROL
