V nedrju Unesca moderni tlak in podrti kraški zid
Vasica Škocjan v regijskem Parku Škocjanske jame je kulturni spomenik državnega pomena. Zanjo torej velja najvišja stopnja kulturno varstvenega režima. Zato naj bi bilo ohranjanje kraške izvirnosti tega naselja prva dolžnost varuhov kulturne dediščine. A kot kažejo zadnji gradbeni posegi v ta prostor, le ni tako, je prepričan domačin Paolo Sonnoli.
ŠKOCJAN > “Tlakovanje trga z industrijsko obdelanimi kamnitimi ploščami enakih velikosti, postavljenimi na stik in položenimi na debelo železobetonsko podlago, ni spoštljivo do zgodovine območja in je neskladno s skromnim načinom življenja ljudi v Škocjanu,” je v dopisu ministrstvu za kulturo še pred začetkom obnove vaškega trga zapisal Tržačan Paolo Sonnoli, lastnik dveh hiš v centru Škocjana. Odgovornim je predlagal, naj pri tlakovanju upoštevajo lokalne tradicionalne elemente, ter navedel nekaj rešitev tlakovanja večjih površin v kraških naseljih, ki so objavljene v strokovnih publikacijah, med drugim v zadnji študiji Parka Škocjanske jame.
Predlagal je tlakovanje z ročno obdelanimi tlakovci različnih oblik, z večjimi, zatravljenimi fugami, kakršne se uporablja na kraških dvoriščih. Vendar odgovora ni dobil. Na ministrstvu pa so za PN pojasnili, da se sicer strinjajo s predlaganim, vendar so za odločanje o tej zadevi odgovorni konservatorji. “Naše priporočilo je, da sodelujejo z javnostjo,” so dodali.
Sonnoli razočaran te dni spremlja pripravljalna dela za tlakovanje trga, na katerem je bil od nekdaj makadam, mestoma zaplate grobega asfalta. Še bolj pa se je razžalostil predsinočnjim, ko je videl, da so delavci podrli del kraškega zidu ob cerkvi sv. Kancijana, pravtako državnem kulturnem spomeniku.
Sonnoli je vnuk škocjanskega učitelja in župana Albina Štreklja. Njegova rojstna hiša stoji ob trgu in jo vnuk obnavlja. Sonnolijevo rekonstrukcijo kaplanije so v strokovnih krogih izpostavili kot izredno zgleden primer obnove kulturne dediščine. “Odgovorna konservatorka Eda Belingar mi je za vsako podrobnost pihala za ovratnik, česar sem bil tudi vesel, saj sem želel ohraniti vso izvirnost,” poudarja Sonnoli.
Eda Belingar je odgovorna konservatorka tudi za zdajšnja dela v Škocjanu. Na Sonnolijeve očitke o načinu tlakovanja odgovarja: “Osrednji vaški trg je po svoji namembnosti odprt javni prostor, kjer imajo prireditve. Ne moremo ga primerjati z domačimi dvorišči. Treba ga je prilagoditi njegovi javni rabi in funkciji v današnjem času, zato smo sprejeli strokovno odločitev, da ga je možno tlakovati. Načinov je več, potrdili smo projektantov predlog načina tlakovanja in izdali kulturnovarstveno soglasje, saj je avtorska rešitev upoštevala kulturnovarstvene pogoje oziroma zahteve stroke.”
V zvezi s podrtjem desnega dela zidu ob cerkvi pa Belingarjeva sporoča, da ni bil izvoren (torej baročni, kakor je portal), ampak na novo in neestetsko pozidan, z obilico cementne malte. “Zato smo ga podrli in bomo pozidali novega, ga tudi podaljšali. Preučiti še moramo, ali bomo uporabili kamne starega zidu,” je dodala konservatorka. Kot strokovno podlago oziroma varstveni režim za oba posega v kulturni spomenik pa navaja 11. člen zakona o regijskem parku Škocjanske jame.
Sonnoli je skeptičen do pojasnil konservatorke. “Menim, da so tovrstno tlakovanje trga vključili brez upoštevanja varstvenega režima ne samo slovenske nacionalne dediščine, ampak tudi Unescove dediščine, kamor spada park,” je povedal. Zato je včeraj poslal pritožbo na inšpektorat za dediščino ter na gradbeno inšpekcijo.
Zakaj pravzaprav občina obnavlja trg v vasici z enim, občasno dvema prebivalcema? Zaradi potreb lokalnega turističnega društva, ki ima tam svoj objekt, staro šolo. Njena streha je zamakala, zidovi pa pokali. Ker občina za obnovo ni imela denarja, je kandidirala na razpisu za obnovo vaških jeder, ta pa je vključeval tudi tlakovanje trga.
LEA KALC FURLANIČ
