V rudniku Vremski Britof voda zalila rudarje

VREMSKI BRITOF>“Ob 14. uri je v jašku Adria IV. potekala menjava izmene. Malo pred tem so razstrelili dve mini, da bi pripravili delo za skupino, ki se je spuščala v rudnik. Skupino rudarjev je vodil Martin Visočnik, vodja rudarjev, ki se je posvetil delu v jašku Škoda v Bazovici. Poleg njega je bilo v skupini še 12 rudarjev.” Tako začne svojo pripoved o hudi rudarski nesreči v premogovniku Vremski Britof Klelija Potokar, avtorica zajetne monografije z naslovom Vremska dolina med Krasom in Brkini. To obsežno delo je leta 2008 izdala občina Divača.

Avtorica je v poglavju Premogovništvo na podlagi virov in pričevanj iztrgala pozabi spomin na bogato tradicijo premogovništva v Vremski dolini in tudi širše. Danes nas na nekdanji premogovnik, ki so ga z imenom podjetja Rudnik črnega premoga Timav Vremski Britof zaprli leta 1965, spominja le še nekdanja upravna zgradba, veliko poslopje ob cesti skozi Famlje.

Niso jih mogli rešiti

Spomin na rudarsko tradicijo v Vremski dolini bledi, omenjena nesreča v Čilu pa je “botrovala” temu zapisu o podobni, za razliko od čilske tragični rudarski nesreči v kateri je po dolgotrajni reševalni akciji verjetno utonilo deset rudarjev. “Ob pol petih popoldne je v jašek pridrla voda, ki je omenjene delavce odrezala od gornjega jaška. Po vsej verjetnosti so utonili v vodi. Lahko pa da so se zatekli v stari jašek, kamor ni mogla vdreti voda, v tem primeru je še obstajala možnost, da bi jih rešili,” je opisala tedanje dogajanje Klelija Potokar.

Dogodki po vdoru vode v jašku Adria IV., kamor je vdrla voda, so se odvijali zelo hitro. Ko je nadzornik vodne črpalke Maks Magajna iz Gornjih Vrem zaslišal, da prihaja voda, je stekel po lestvi ven. Vodja izmene je takoj določil ljudi, ki naj bi skozi stranski jašek poiskali povezavo s ponesrečenci. Globina navpičnega jaška, v katerem so se znašli nesrečni rudarji, je dosegla 90 metrov. Vodna črpalka, ki je delala brez predaha 20 ur, je načrpala 23.000 litrov vode na uro. Ob tem so uporabili vsa tedaj razpoložljiva sredstva za reševanje, vendar so bili vsi poskusi zaman.

Varnost še vedno pomanjkljiva

Krivdo za nesrečo je treba po vsej verjetnosti pripisati podjetju oziroma vodji obrata, ker niso poskrbeli za zasilni izhod po katerem bi se rudarji lahko rešili ob vdoru vode. Že marca tega leta je namreč prišlo do podobnega vdora voda, na srečo pa so se rudarji tedaj rešili. Glavni krivec naj bi bil zakupnik rudnika Avgust Prister, ki ni kaj dosti skrbel za varnost delavcev. Poleg tega je bilo znano, da je vremski rudnik velikokrat ogrožala voda, saj je v njegovi bližini struga reke Reke, kraškega vodotoka, ki zna ob deževju zelo narasti.

Rešili dva rudarja

Ne glede na začetne napake, saj črpalka ni začela takoj črpati vode, so z reševalno akcijo nadaljevali devet dni in uspeli rešiti dva rudarja. Ostalih deset je umrlo in so jih našli šele po sedmih mesecih. Novica o nesreči se je takoj razširila in povzročila velik preplah med celotnim prebivalstvom, še večji pa pri družinah zasutih rudarjev. Kmalu se je začela med ljudmi velika zbiralna akcija. Svoj delež so dodale tudi oblasti, od občine s fameljskim županom Leopoldom Deklevo, do Okrajnega glavarstva v Postojni in Dežele Kranjske s sedežem v Ljubljani. Svoje pa je dodalo tudi Društvo lastnikov rudokopov.

Tako so zbrali kar precej denarja za pomoč družinam ponesrečenih rudarjev, ki so jih v začetku leta 1914 začeli prinašati iz rudniškega jaška na plan. TOMO ŠAJN