V spomin Ignacu Sedmaku - Nacetu (1922-2021)
Od Ignaca Sedmaka Naceta smo se 4. novembra poslovili na pokopališču v Bertokih. Ko smo mu voščili za 99. rojstni dan, smo občudovali njegovo vedrino in neverjeten spomin na dogodke; od italijanske okupacije, svetovne gospodarske krize v letih 1929-1935, druge svetovne vojne, nastajanja nove Jugoslavije, osamosvojitve Slovenije do današnjih dni. Celo stoletje. Vse podprto z datumi in pri nekaterih dogodkih celo z dnevom v tednu. Občudovanja vreden spomin in sposobnost povezovanja dogodkov.
Leta 1932 se je njegov oče zaradi gospodarske krize drugič odpravil v Ameriko, kjer je šest let za tem umrl. Takrat je bil Nace star 16 let in skrb za petčlansko družino je bila pretežno na njegovih ramenih, odvisna od skromnega zaslužka od dela na cesti. Zgodaj je občutil pomanjkanje in trd boj za preživetje, zato je bil vse življenje socialno čuteč in zagovornik vseh, ki so izkusili krivice in zapostavljanje.
Še preden so se posušile solze prve svetovne vojne, so se že začele kazati strašljive podobe druge svetovne vojne. Tako kot premnogi primorski fantje in možje je bil vpoklican v italijansko vojsko. Drugo svetovno vojno je preživel v Italiji in v Grčiji, po kapitulaciji Italije pa kot vojni ujetnik v nemških taboriščih. Po vojni je končal nižjo gimnazijo, enoletno strokovno šolo organov za notranje zadeve in diplomiral na višji upravni šoli. Kot da bi hotel nadoknaditi zamujeno, je z navdušenjem prebiral slovenske literate in si krepil narodno pripadnost. Hudomušno je govoril, da je bil rojen levičar, saj so ga na razne načine silili pisati z desnico, tudi z vezanjem levice na hrbet. Morda je tudi zato ostal vse življenje idejno nepoboljšljivi levičar. Leta 2009 je v sodelovanju s Kulturnim društvom Juršče izdal knjigo Na Jurščah sem doma. S številnimi starimi fotografijami je oživil 20. stoletje in skozi osebno pripoved razkril življenje in miselnost svojih vrstnikov in ljudi, ki so takrat živeli. V drugem delu knjige je objavljenih nekaj krajših proznih sestavkov, pripovedi in zgodb ter nekaj izpovednih pesmi.
Bil je spoštovan, iskren, delaven in zato cenjen sogovornik v vseh okoljih, kjer je služboval (Ilirska Bistrica, Postojna, Koper). Spoštovan in cenjen je bil tudi v Pobegih, kjer si je z družino zgradil dom, a resnično doma je bil na Jurščah. Rad se je vračal v svojo domačo hišo. Z bogatimi izkušnjami in znanjem je veliko prispeval pri pridobitvah v vasi, zato smo mu Jurščani hvaležni in ga bomo s ponosom ohranili v spominu.
Andrej Žužek