V spomin: Mirjam Trampuž (1961 - 2022)

Iščem te v travah,

iščem te v morjih,

najdem te v zvezdah,

ki sijejo name.

(Mila Kačič)

V noči, ko smo zaposleni in šolajoči se odložili tedenske skrbi, se veselili začetka zimskih počitnic in tonili v miren spanec, je naša kolegica Mirjam, prijateljica Mema, odbila svoj zadnji boj.

“Samo življenje ni dovolj,” je rekel metulj, “treba je sonca, svobode in rožic.”

Mirjam je v različnih vlogah - hčerke, mame, partnerice, sestre, pa učiteljice, mentorice, vzornice svojim učencem, prijateljice - uspela uresničiti svoje otroške sanje z lastnim zagonom, pogumom, pravo kraško trmo.

Rosno mlada je pred štirimi desetletji postala del učiteljskega zbora divaške šole, najprej na podružnici v Senožečah. Tu je pustila globok pečat v času, ko ni bilo najbolj običajno, da si v službo prišel v visokih petkah, do zadnjega lasu urejen, s klobukom na glavi. Ta je postal njen zaščitni znak in vsak, ki jo je poznal, se je bo zagotovo spominjal tudi po njem.

Za skrbno osebno urejenostjo se je skrival nemiren, vedoželjen, iskriv in napreden duh učiteljice. Izzivi so ji vedno predstavljali priložnost za osebno in profesionalno rast. Med prvimi je v devetdesetih letih razvijala raziskovalno in projektno delo, njena strast je bilo naravoslovje, ki ga je z velikim veseljem prenašala na učence.

Ko se je ponudila priložnost za delo na matični šoli v Divači, je to z veseljem sprejela, saj so se ji hkrati ponudile možnosti za razvijanje celotnega spektra pedagoške stroke. Tako se je vključila v Mrežo šol parka Škocjanskih jam in postala njena gonilna sila ter ambasadorka Unesca biosfernega področja Krasa in porečja reke Reke. Raziskovalno delo z učenci je rezultiralo v navezavi sodelovanja s šolo na Švedskem in ustvarilo pogoje skupnih akcij za ohranitev naravnih biserov našega planeta.

Nikoli ni hodila samo v službo, pač pa je pošteno, odgovorno, dosledno in strokovno opravljala delovne naloge. Sodelavci so jo tako večkrat izbrali za vodjo šolskega strokovnega aktiva, ji zaupali odgovorno delo predsednice sveta šole. Šola je tudi zaradi njenih objav v medijih in delovanja v različnih organih v občini postajala vse bolj prepoznavna in uživala vse večji ugled v širši javnosti. Njena profesionalnost ni ostala neopažena in prvi v kolektivu ji je bil dodeljen pedagoški naziv svetnice.

V svoji neposrednosti je znala osvojiti vsakega, ki ga je srečala. In teh ni bilo malo, kot ni bilo malo prijateljev, ki jo bomo sedaj pogrešali.

Draga Mirjam,

hvala ti za tvoj prispevek, ki si ga zapustila učencem na naši šoli, še posebej za vse tisto, s čimer si obogatila slehernega izmed nas.

Delavci, učenci in starši se te bomo spominjali kot odločne in pokončne učiteljice, predane pedagoškemu poslanstvu. Za zgled nam bodo ostali tvoj neomajen optimizem in vztrajnost pri doseganju ciljev ter neverjetna volja in ljubezen do življenja.

In metulj zaprl je krila, sapica je vzvalovila in ti si odšla. Vendar:

Nisi se izgubila kot zven v tihoto, nisi odšla v nič in pozabo: po tebi merimo stvarem pomen in tvojo pesem skušamo peti za tabo. (Tone Pavček)

Damijana Gustinčič, (v imenu sedanjih in bivših sodelavk in sodelavcev Osnovne šole dr. Bogomirja Magajne Divača)