V spomin na duhovnika, pesnika in prevajalca Ivana Vesela Vesnina
Na Bistriškem so v soboto strnjeno iztrgali pozabi Ivana Vesela Vesnina, pomembnega Slovenca, duhovnika, trnovskega dekana, literata in prvega slovenskega prevajalca klasične ruske poezije, pa tudi nekaterih proznih del, kot je denimo Gogoljev Revizor.
ILIRSKA BISTRICA> Ivan Vesel z literarnim psevdonimom Vesnin se je rodil pred 170 leti v Mengšu, pred 110 leti pa je umrl v Trnovem, kjer je tudi pokopan. Ob okroglih obletnicah njegovega rojstva in smrti so pripravili v Ilirski Bistrici spominsko slovesnost na tega pomembnega moža naše zgodovine.
“Gospod Vesel je bil garaški duhovnik, ki je za seboj pustil veliko kulturno in materialno dediščino,” je dejala slavistka Marija Cvetek, ki je na spominski slovesnosti predstavila njegovo življenjsko pot in natanko analizirala Veselovo delo Olikani Slovenec, prvi slovenski knjižni bonton.
Ivan Vesel je veliki večini ljudi povsem ušel iz pozabe. Na Bistriškem tudi zato, ker je njegov nagrobni spomenik ob pročelju župne cerkve sv. Petra tako načel zob časa, da ni bilo moč prebrati, komu je postavljen, še manj pa posebno posvetilo pesnika in prijatelja Simona Gregorčiča, vklesano na nagrobniku. V Društvu za krajevno zgodovino in kulturo je že nekaj let tlela zamisel o obuditvi spomina na Vesela, za kar so prihajale spodbude tudi iz mestnega muzeja Mengeš, kjer so pred leti ponatisnili faksimilirano izdajo Olikanega Slovenca.
Letošnje leto dveh okroglih obletnic je bilo kot nalašč za skupno akcijo, ki so jo poleg društva pripravili Župnija Ilirska Bistrica, območna izpostava JSKD in bistriška občina, ki je finančno podprla obnovo nagrobnika. Nekaj denarja sta dodala še društvo in župnija, tako da so organizatorji lahko izvedli spominsko slovesnost, na kateri so sodelovali tudi mengeški muzej in številni Veselovi rojaki.
Prvi del sobotne slovesnosti je potekal v cerkvi sv. Petra, kjer je daroval spominsko mašo koprski škof msgr. Metod Pirih ob somaševanju številnih duhovnikov. Škof je potem blagoslovil obnovljeni Veselov nagrobnik. Drugi del srečanja pa je potekal v dvorani Doma Matere Terezije v trnovskem samostanu, kamor so prišle šolske sestre leta 1888, v času, ko je bil Vesel trnovski župnik in dekan (1886-1900).
Po pozdravnih nagovorih škofa Piriha in novoizvoljenega bistriškega župana Emila Rojca, ki sta poudarila pomen Ivana Vesela za duhovno delo in literarno poslanstvo, je sledil krajši simpozij. Pred polnim avditorijem so Veselovo delo in življenje predstavili poleg že omenjene slavistke Marije Cvetek še Janez Škrlep, ki je ob razmišljanju o osebnosti Vesela dejal, da je bil nekaj posebnega, saj je združil v sebi umetniško in duhovno plat ter skrb za gradnjo cerkvenih stavb: poleg trnovskega samostana še cerkev v Velikem Trnu pri Krškem in župnišče v Trnovem.
Slavist Silvo Fatur pa je predstavil Veselovo Rusko antologijo klasične ruske poezije. V to delo, ki ga je po njegovi nenadni smrti dokončal Anton Aškerc, je pritegnil druge prevajalce, med njimi tudi mladega dijaka Dragotina Ketteja, ki je zahajal k gospodu Veselu in se navdušil za rusko poezijo. Med petimi Kettejevimi prevodi v tej antologiji je tudi znamenita Lermontova pesem Jadro.
Aleksander Ternovecpa je poskrbel za presenečenje, ko je predstavil malo znano antologijo slovanske poezije, izdane v ruskem jeziku v Varšavi, v kateri je objavljenih pet Veselovih pesmi.
Sklop prireditev je spremljal priložnostni poštni žig z dopisnico in Veselovim portretom Primorskega numizmatičnega društva. K uspešni izvedbi je doprineslo tudi domače Turistično društvo, gostoljubje pa so nudile sestre trnovskega samostana. Prireditev so sklenili mladi člani KD Grad iz Dolnjega Zemona z izborom Veselovih napotkov iz Olikanega Slovenca.
TOMO ŠAJN
