Veliki sistemi niso varnejši

ARTVIŽE >Prvi pogoj njegove družine pri izbiri doma je bil, da je vodni vir na njihovi parceli ali da ima vas svoj vodni vir, drugi pa, da je bivališče vsaj nekaj kilometrov oddaljeno od vinogradov. Zato so kmalu ugotovili, da se bodo morali dvigniti nad kraški rob.

V Brkinih so našli Artviže, vas, kjer so prebivalci stoletja nosili vodo peš po klancu navzgor, saj leži njihov vodni vir pod vasjo. Tudi lokalni vodovod so zgradili sami, zato ga sedaj skrbno varujejo. “Dogovorili so se za varstveni pas z bistveno večjo rezervo, kot jo določa zakonodaja. Tega se vsi vaščani držijo, ker je vodni vir vir našega življenja. Vas je zelo enotna,” pove dr. Gorazd Pretnar.

Pa tudi sicer govori v prid ohranjanju lokalnih vodnih virov cela vrsta argumentov, je prepričan: “Tako kot je sama po sebi umevna pravica do zraka, je samoumevna tudi pravica do vode. Če ljudem vzameš nekaj, kar je v njihovi lasti, je to kraja.”

Veliki niso varnejši

Toda v globalnem kapitalizmu je voda postala pomemben vir, do katerega se skuša dokopati marsikdo. V tej luči je moč gledati tudi na projekte za ureditev kanalizacije in vodovodov, ki so jih razna evropska podjetja pred 20 leti začela ponujati Sloveniji.

“Če pogledamo z desetletno distanco, je bila to prijazna in dobrohotna ponudba ministrstvu za okolje in prostor? Ne, ni bila. To je gotov vir zaslužka. Ne velik, vendar stalen in od tega evropski ponudniki denarja lahko kar dobro živijo,” pove dr. Pretnar.

Tudi argument, da so veliki vodni viri bolje varovani in zato varnejši, v tem primeru ne prepriča. Na to kaže zadnje onesnaženje postojnskega vodovoda, pa tudi Japonska se je do nesreče v Fukušimi zdela zelo urejena in varna država.

Do kod nese etika?

Direktor Kraškega vodovoda Boris Korošec je kratkoviden, pravi Dr. Pretnar: “Hkrati pa utemeljeno sumim, da drži več fig v žepu. Kar je povedal o odločitvah brkinskih vasi, je v nasprotju z nacionalnim interesom. Naš župan je lepo in korektno povedal: tri litre, če odpove lokalni vodovod. Gospod Korošec se ne zaveda, da je mogoče tudi obratno, da mora ob onesnaženju velikih sistemov tudi on zagotoviti tri litre vode na osebo v vseh večjih krajih.”

V tem primeru lahko dobro oskrbovani lokalni vodovodi zagotovijo zdravo pitno vodo brezplačno, ne po ceni ustekleničene vode, tako kot pred nekaj leti v Piranu. “Če bi bil gospod Korošec korekten Slovenec z etiko do vsakega posameznika, bi skupaj s strokovnjaki fakultete za gradbeništvo obiskal lokalne vodovode in jih vključil v projekt, z nakupom naprave za ultravijolično dezinfekcijo ali ultrafiltracijo,” doda.

Namesto tega igra užaljeno nevesto, češ, da Brkinci ogrožajo projekt, meni dr. Pretnar in ocenjuje, da to v Sloveniji pravzaprav ni nič novega: “Kar je vaše, bo naše, v nasprotnem primeru sledi kazen v takšni ali drugačni obliki. Škoda, da nam um, pogum in etika nesejo zgolj do števila mesečnih položnic.”

Nevarnost iz bioplinarn?

Tretja nevarnost, ki se dr. Pretnarju ne zdi le hipotetična, je povezana z bioplinarnami. Tam zbirajo odpadke od vsepovsod, tudi iz vrtcev. “Otroci so specifična populacija, ki si zelo hitro izmenja viruse. Ostanki takšne hrane pridejo v bioplinarno, morda še odpadki s farme in hotela, kjer so bivali gostje iz Indije, Pakistana in Južne Amerike. Vse to gre skozi pasterizacijo pri 70 stopinjah, kjer pa marsikaj preživi. Virusi in bakterije lahko začnejo izmenjevati plazmoide, bakterije postanejo odporne na antibiotike in pridobijo na infektivnosti. Tako dobimo 'superbag',” pravi Pretnar.

“Ko pride tak 'superbag' na travnate površine, se udomači, in od tam pride v vodovod. Moji kolegi pravijo, da je to znanstvena fantastika, ampak če bi bila, se nam nemški primer z bakterijo E. coli ne bi zgodil,” je prepričan Pretnar. “Predstavljajte si ta konec Primorske, ko pride do takega superbaga ali do železniške nesreče z izlitjem kemikalij, ki lahko za več mesecev ali tudi let onesnaži glavne vodne vire,” še doda.

Mir ali zdravje

Prepričan je, da Evropa ne bi imela nič proti temu, da se v projekte, ki se napajajo iz kohezijskega sklada, zapiše urejanje lokalnih vodnih virov, ki bi še naprej ostali v lasti krajevnih skupnosti.

Po drugi strani je z današnjo tehnologijo mogoče “urediti” praktično vsak lokalni vodni vir. Res je tudi, da bi jih zakonodaja lahko obravnavala drugače, saj je pot vode v njih bistveno krajša kot v večjih vodovodnih sistemih.

Tudi odločitvam ministrstva za zdravje Pretnar ne zaupa vedno. Če bi na ministrstvu morali odločati, ali bodo zaradi onesnaženja s pesticidi zaprli večji vodovodni sistem, bi bila odločitev težka: “V primeru mesta s 100.000 prebivalci bi tehtali - ali prinese več škode zaprtje pipe ali ostanek pesticidov, kar je seveda na dolgi rok kravja kupčija z zdravjem ljudi.”

TINA ČIČ