Za še bolj čisto reko Reko
Osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je cvetela bistriška umazana industrija, je posledice onesnaževanja najbolj občutila reka Reka. Velika voda, kot jo imenujejo domačini, je postala smrdeči odtočni kanal in vse bolj so bile ogrožene tudi Škocjanske jame. Tedaj se je porodila zamisel o ekološki akciji, imenovani Spust za čisto Reko.
ILIRSKA BISTRICA > Pobuda je prišla iz vrst bistriškega jamarskega društva Netopir in leta 1988 je po smrdeči Reki krenil prvi spust. Zamisel, po Reki od Zabič do Škocjanskih jam, je bila zelo ambiciozna in prvo leto so se čolni le stežka prebili do jamskega vhoda. Potem so traso skrajšali in jamarjem so se pridružili novi sopotniki v gumijastih čolnih in drugih rečnih vozilih. Prva leta pa so ob spustih vsi vzdihovali: “Da le ne bi padli v smrdečo in umazano vodo.”
Potem je v Ilirski Bistrici nastal rafting klub Mrzla uoda, ki je prevzel organizacijo spustov prvo soboto v juniju, v času praznovanja občinskega praznika. Spust je dobival vse več pristašev, na srečo pa je tudi Reka po zaprtju nekaterih tovarn onesnaževalk, po odhodu motoriziranih enot tedanje JLA iz Slovenije, po prehodu izdelave lesonitnih plošč iz mokrega na suhi postopek in z zgraditvijo komunalne čistilne naprave na levem bregu postajala vse bolj čista.
Nikoli pa ni nobena voda tako čista, da ne bi bila lahko še čistejša, je bilo slišati pred dnevi mnenje hidrologov in okoljevarstvenih strokovnjakov, ki so v Knjižnici Makse Samsa predstavljali projekt o trajnostnem upravljanju z vodnimi viri na širšem območju Snežnika in Gorskega Kotarja.
Reka, ki je danes bistveno čistejša, kot pred četrt stoletja, vsako leto sprejme udeležence spusta, ki še vedno poteka pod starim imenom. Zadnja leta pripravlja spust mlada ekipa rafting kluba Mrzla uoda in tako je bilo tudi v soboto.
Na startu, na potoku Bistrica pri nekdanji restavraciji Lovec, se je zbralo enajst plovil, pretežno rafting čolnov. Klubskim posadkam so se pridružili veterani iz jamarsekga kluba Netopir, pa čoln bistriškega gasilskega društva in posadka Škocjanskih jam. Proga je bila tako kot že nekaj let dolga približno deset kilometrov, od Bistrice do Dolnje Bitnje pod premskih gradom. Na začetku je udeležencem nekoliko nagajal nizek vodostaj Bistrice, a v nadaljevanju je bil spust primeren. Po približno petih urah vožnje so prispeli na cilj.
“Ta akcija, ki vedno pritegne na start veliko domačinov, bo tekla naprej, kot teče Reka v škocjansko podzemlje,” so zadovoljni organizatorji.TOMO ŠAJN