Zaradi človeške neumnosti je istrski osel skoraj izumrl
V okviru projekta APRO je bila včeraj v Dolenji vasi delavnica na temo Kaj narediti, da osla ohranimo in vrnemo na pašnike. Udeleženci posveta so si bili enotni, da so ujeli zadnji vlak za rešitev te ogrožene domače živali.
DOLENJA VAS> Donedavno splošno razširjene domače pasme živali na območju južne Primorske, od ovc, oslov in goveda do koz so bile že tik na tem, da izumrejo. Zahvaljujoč peščici zanesenjakov, ki so se zavedali njihove vrednosti, so lani sprožili slovensko–hrvaški projekt Čezmejna pobuda za zaščito in revitalizacijo biološke raznovrstnosti okolja z rejo avtohtonih pasem (APRO). Lani so se posvetili ovci – istrski pramenki, letos pa strokovnjaki pozornost namenjajo istrskim oslom.
Ganljivo izkušnjo ukvarjanja z osli je udeležencem izdal Marko Kocjančič iz Loparja. Zaradi pomanjkanja lastnega mleka ga je znanka pred leti prosila, potem, ko je slišala, da je osličje mleko podobne sestave kot človeško, če ji lahko pomaga. Dandanes gre njena že govoreča hči ob obisku Kocjančičeve kmetije najprej do ene živali: “To je moja druga mama”, zmeraj reče.
“Osli pri večini ljudi redko uživajo spoštovanje. Čeprav veljajo za neumne živali, pa je resnica ravno obratna: so zelo inteligentni, prijazni, igrivi in učljivi,” je udeležence delavnice nagovorila dr. Nina Čebulj Kadunc z Veterinarske fakultete iz Ljubljane, ki je eden od projektnih partnerjev.
V preteklosti je bil osel pri nas pretežno vlečna in tovorna žival, danes pa dobiva druge naloge: je družna žival za prosti čas in rekreacijo, ovčarski osel pomaga pri zaščiti drobnice pred zvermi, njegovo mleko in meso se uporablja v prehrani, koristen je tudi kot “bio kosilnica”, ki poje vse, kar je zelenega in s tem zmanjšuje zaraščanje ter blaži nevarnost požarov.
“Leta 1890 je bilo oslov in mul na območju Krasa še 130, na celem istrskem polotoku pa preko 5000,” je našel podatke Tomaž Volčič s Kmetijsko gozdarskega zavoda Nova Gorica (KGZ), ki je drugi slovenski partner. “Letos jih je bilo na Krasu in slovenski Istri na 30 kmetijah le okrog 120,” ga je dopolnila Ida Štoka iz iste organizacije.
Podobna situacija je tudi v hrvaškem delu Istre, kjer so se odločili za rejo le istrskih oslov. Trenutno pri njih 60 rejcev redi 150 živali. “Kolegi iz Hrvaške so pred nami, saj se že posvečajo genetskim raziskavam oslov, medtem ko smo pri nas sicer ustanovili Združenja rejcev oslov in njihovih križancev, ki pa ne deluje,” je povedala ena od rejk oslov, Mojca Nushol.
Udeleženci so soglašali, da je hvalevredno, da ima Slovenija veljavni rejski program, ki pa ni operativen, saj od približno 2000 oslov, kolikor naj bi jih bilo v Sloveniji, ob odsotnosti evidence sploh ne vemo, katerim pasmam pripadajo. “Vseeno je namen projekta dosežen - ob povečanem zanimanju za osle smo si enotni, da si v našem prostoru želimo še več zlasti avtohtonih istrskih oslov,” je zaključila Darja Zadnik iz KGZ.
BOGDAN MACAROL
