Zaradi kamnov so se letala obračala na hrbet
“Sporočilo razstave je nesmisel vojne, ne samo zaradi trpljenja, ki je bilo na Krasu hudo zaradi neprijaznega naravnega okolja, ampak predvsem vojne sploh,” pravi Mitja Močnik, avtor razstave Alisto - na krilih zgodovine, ki je na ogled v stari šoli v Divači.
DIVAČA > Razstava je nastala na pobudo prejšnjega divaškega župana Draga Božaca, ki je zanjo prispeval tudi nekaj arhivskih virov. Ostali so iz drugih zasebnih zbirk ter javnih arhivov in muzejev, med drugim tudi iz Vojnega arhiva na Dunaju, od koder jih je pridobil mag. Matjaž Ravbar.
Podoživljanje vojne
Avtor razstave in scenarija njenega interaktivnega dela je Mitja Močnik, publicist, ki se ukvarja z vojaško zgodovino. V posebni sobi je tako na ogled prikaz bojišč na Krasu med prvo svetovno vojno skozi letne čase - od poletja z vročino in žejo do zime z mrazom in burjo. Osrednji del interaktivnega prikaza je letalsko delovanje, ki se začenja s preletom opazovalnega balona, nadaljuje s preleti letal in bombardiranjem, nočnim delovanjem in topniškim obstreljevanjem, umikanjem vojakov v kaverne in rušenjem kraških vasi.
Za doživljanje grozot tedanjega časa poleg svetlobnih in zvočnih učinkov poskrbijo originalne uniforme avstro-ogrske vojske, v katere so kot statisti za video posnetke oblečeni člani Društva 87. pehotni polk iz Solkana. Doživljajski prikaz v zatemnjeni sobi, v kateri je sicer prostora le za nekaj obiskovalcev hkrati, traja pet minut.
Dve Gabrka, dve letališči
V večjem prostoru razstavni panoji prikazujejo avstro-ogrsko letalstvo na območju soške fronte, podrobneje pa letališči Divača in Sežana, ki sta zaradi naravnih danosti odigrali zelo različno vlogo. “Avstro-ogrska vojska je vzpostavila med prvo svetovno vojno 28 letališč, predvsem na ozemlju današnje Italije, kjer je bil zanje primernejši teren. Kras je bil glede letališč izjemno težaven. Divaško letališče je bilo prvo, ki je postalo operativno - že konec leta 2015 oziroma februarja 2016,” pripoveduje Močnik.
Zgrajeno je bilo potrebam vojske primerno: na divaškem Gabrku, v bližini železniške proge, ki je omogočala hitro dostavo vsega potrebnega.
“Poleg izvidniških letal so z njega vzletale tudi bombniške enote, od tod so letele vse do Brd in Kolovrata,” še dodaja Močnik.
Kamni so “spotikali” letala
Delovale so skupaj z enotami, ki so bile na letališču Gabrk pri Sežani, kjer sta bili dve lovski eskadrilji. “Sežansko letališče so zgradili po načrtih inženirja Trieba, ki je tedaj projektiral tudi 16 vodovodov, med njimi vodovod Hubelj in Razdrto-Podnanos, ter številne ceste in rabo naravnih jam za potrebe vojske,” razkriva Močnik.
Za sežansko letališče pa so piloti opozarjali, da zaradi terena Gabrk zanj ni primeren, vendar je poveljstvo na Dunaju vztrajalo in letališče zgradilo. “Teren so močno izravnali, kljub temu pa so se mnoga letala obračala na hrbet, ker so zadevala ob kamne,” pojasni neuspešen boj inženirjev s kraškim kamnom.
Letališče na sežanskem Gabrku je po vojni zamrlo. Divaško pa je prešlo pod italijansko oblast in ostalo operativno do druge svetovne vojne. Po njej ga je imela nekdanja Jugoslovanska armada kot rezervo, vendar ga ni uporabljala in ga je zato kmalu zaprla.
V osemdesetih letih ga je oživil Aeroklub Divača, zdaj ga občasno uporablja tudi Slovenska vojska, lastnica zemljišča.
Razstavo dopolnjuje simulator letenja, vsebinsko pa jo zaokroža pano z Divačo v letih 1900-1920, s katerega je lepo razvidno stanje naselja pred vojno in uničenje po njej ter s tem nesmiselnost vojne.
MARICA URŠIČ ZUPAN
