“Zaradi zastarelega sistema po nepotrebnem ugasne življenje”

SLOVENIJA > Da država težave s helikoptersko nujno medicinsko pomočjo (HNMP) rešuje že skoraj dve desetletji, pa še do danes ni našla prave rešitve, opozarja reševalec Robert Sabol, ki svoje delo v Nujni medicinski pomoči (NMP) Ljubljana opravlja že 31 let in ima v tujini pridobljen evropski certifikat za helikopterskega reševalca (HEMS TCM).

“Helikopterska nujna medicinska pomoč deluje od julija 2003, ko se je začel pilotski projekt izvajanja te službe, ki se žal po 18 letih še vedno ni nič modernizirala. Tako nam do danes ni uspelo oblikovati moderne službe helikopterske nujne medicinske pomoči, kot jo poznamo iz tujine, z namenskimi helikopterji, ki bi delovala hitro in učinkovito za paciente oziroma poškodovance, kot tudi za medicinske člane posadk helikopterske nujne medicinske pomoči,” pravi Sabol, ki sicer poudarja, da njegovo mnenje ne odraža mnenja UKC in ki je sodeloval že v projektih vzpostavitve reševalnega motorja leta 1994 in novega koncepta intervencijskega vozila leta 1996, že dalj časa pa se se zavzema za pridobitev večnamenskega reševalnega helikopterja,

Rešitve so “na pladnju”

Sabol, ki se zavzema za pridobitev večnamenskega reševalnega helikopterja, je v ta namen ustanovil tudi facebook skupino, imenovano Slovenski namenski reševalni helikopter, v kateri je preko 2500 sledilcev. Skupina ima zanimive polemike o problemih in možnih rešitvah. Na skupini najdete tudi podatek iz magistrske naloge na temo helikopterskega reševanja, da ima Slovenija za tretjino večjo smrtnost v nesrečah kot ostale evropske države (Avstrija, Švica..) “Odgovorni za obstoječe stanje v Sloveniji imajo v skupini na FB na pladnju vse problem in možne rešitve,” poudarja Sabol.

S šleperjem po paradižnik

V Sloveniji se po junijski odločitvi vlade helikopterski prevozi v okviru izvajanja helikopterske nujne medicinske pomoči, medbolnišnični helikopterski prevozi in helikopterski prevozi otrok v inkubatorjih izvajajo kot državna aktivnost z zrakoplovi Slovenske vojske.

Celoten segment helikopterskega nujnega reševanja pa ne sodi v okvir obrambnega ministrstva, pač pa v domeno ministrstva za zdravje. Ta isti helikopter pa poleg omenjenih treh služb uporablja še gorska reševalna služba. “Po Evropi nikjer ne izvajajo HNMP z vojaškimi helikopterji, to so povsod civilne namenske službe. Majhni, okretni, lahki helikopterji, ki lahko pristanejo povsod, so poceni za vzdrževanje in imajo cenejši nalet…,” opominja Sabol. “To, kar mi delamo, je tako, kot da gremo s šleperjem v trgovino po en paradižnik. Pripeljali ga bomo sicer domov, bo pa drago in neracionalno...,” še dodaja. Poleg Slovenije v EU reševanje z vojaškimi helikopterji izvaja le sosednja Hrvaška.

633

krat so lani posredovale dežurne helikopterske ekipe Slovenske vojske

Rešitev bi bila, da bi služba HNMP dobila primerne helikopterje, ki bi jih pilotirali vojaški in policijski piloti, saj je kadrovski bazen pilotov v Sloveniji majhen, poudarja Sabol. “Obstaja zakon o medresorskem sodelovanju, s katerim bi se lahko sekundiralo pilote vojske in policije za naloge HNMP.”

To je eden od vzrokov za slabše rezultate omenjene službe, meni Sabol, ki med vzroki vidi prav razdrobljenost HNPM med različne resorje. “Na ta način je tudi nemogoče izračunati, koliko sistem, ki ga imamo danes, dejansko stane. Vemo samo da je drag in slabo učinkovit,” ocenjuje Sabol in opozarja tudi na slabšo pokritost države s HNMP, saj ima Slovenija le dve bazi (Na Brniku in letališču Maribor) nujno pa bi - najverjetneje nekje na Primorskem - potrebovala še tretjo.

Sabol, meni, da je vzrok tudi v slabi odzivnosti, “ki gre delno na račun organizacije dela in namestitve, ter delno na prilagojeno pot pretoka informacije od aktivacije do poleta. Včasih to traja tudi do 20 minut. In na tak način nikoli ne bomo ujeli pravila tako imenovane zlate ure. Ta pravi, da ima poškodovanec bistveno višje možnosti za preživetje, če od nastanka nujnega stanja do prihoda v bolnišnico ne mine več kot 60 minut. V tujini je reševalni helikopter v zraku tri minute po alarmu. Pokriva pa radius, ki ga naleti v 15 minutah.”

23 evropskih milijonov

Zato Sabol ocenjuje, da bi bilo treba sistem nujne helikopterske medicinske pomoči nujno prevetriti. “Od leta 2006 do danes se ni spremenilo nič, naraslo je edino število intervencij,” pravi Sabol. “Danes se dogaja, da so ekipe preobremenjene, zasute z delom, kar pa je nevarno. Utrujenost je prvi razlog nesreč v aviaciji.”

Rešitev bi lahko poiskali v črpanju kohezijskih sredstev. Država bi, pravi Sabol, v namen vzpostavitve namenske helikopterske službe lahko počrpala 23 milijonov evrov evropskih nepovratnih sredstev. A Sabol ocenjuje, da se to očitno ne bo zgodilo. “Če namreč hočemo evropska sredstva počrpati, je treba igrati po evropskih pravilih.” Izpolnjevati bi torej morali evropsko regulativo, ki pa že na začetku predpisuje modernejše, zmogljivejše in sodobnejše helikopterje, kot so slovenski vojaški Belli 412. “Ena od variant, ki sem jih predlagal, je, da bi, na primer, UKC kandidiral za sredstva in če bi jih dobil, bi vzpostavili to službo, najeli prevoznika z javnim razpisom, prešolali vojaške in policijske pilote na nov tip helikopterja. Izkušnje iz celega sveta nam kažejo, da imajo univerzitetne bolnišnice lastne namenske helikopterje in niso odvisni od državnih resursov. Uredili bi tri baze s štirimi novimi helikopterji. Gorsko reševanje pa bi ostalo vojski, kar je njihova osnovna naloga, ker je to segment SAR (Search & Rescue),” meni Sabol. “Vojska namreč ne more biti hrbtenica sistema HNMP, lahko pa je rezervni resurs za večje nesreče. Za vsakdanje operacije zdravstvo potrebuje svoje helikopterje, nad katerim bi imela nadzor dispečerska služba zdravstva. Danes, kljub temu da tako narekuje pravilnik o HNMP, temu ni tako.”

Slovenija bi tudi nujno potrebovala helikoptersko službo ves dan vse dni v tednu in tako imenovani zračni most med ruralnim okoljem in Kliničnim centrom, ki ima moderen heliport, ki omogoča tudi nočne pristanke, dodaja Sabol. “Tako pa, če morajo v nočnem času, na primer, iz Ilirske Bistrice prepeljati infarkt v Ljubljano, ta regija ostane vsaj 2,5 ure brez reševalne ekipe. V Sloveniji helikopterji rešujejo samo v vidnem delu dneva. In zaradi zastarelega in neučinkovitega sistema v Sloveniji po nepotrebnem ugasne marsikatero življenje,” še dodaja Sabol.