Že drugič v akciji Primorskih novic
S Srečkom Likarjem sva se srečala na klopci nasproti občine v Pivki, na ovinku, kjer ga je novinarka pred 14 leti fotografirala v akciji izbora najboljše trafike. Takrat se je kot potujoči trafikant pripeljal s svojim tomosom APN4, tokrat je prišel peš. In se spominjal let med obema akcijama Primorskih novic.
PIVKA > Članek, ki ga je Srečko Likar poslal v sklopu akcije Povem svojo zgodbo, je bil objavljen leta 2003 v neki drugi akciji naše časopisne hiše, ko so bralci izbirali najboljše trafikante. Takrat je glasove zbiral tudi Likar, ki je imel potujočo trafiko. S svojim motorjem je namreč vsak dan raznašal časopise in reklame po vsej pivški občini in še delu postojnske. Še pred tem je imel svoj kiosk v Ribnici, nato trafiko v Krpanovem domu.
Zdravje mu je prekrižalo načrte
“Raznašati sem začel najprej Dnevnik in Nedeljski, potem Delo, Slovenske novice, Primorske novice, lokalna glasila, reklame ... Prevozil sem po 150 kilometrov na dan, kar je naneslo okoli 50.000 kilometrov na leto,” našteje podatke svojih najboljših let. Na motorju jih je preživel kar 35, v vsakem vremenu, tudi ob nedeljah. Delo je začenjal zjutraj okoli 2. ali 3. ure. “Zvečer sem včasih končal šele ob 22. uri. Nekoč, ko sem moral raznesti letake pred volitvami, sem bil na motorju kar 17 ur,” se spominja.
Če bi lahko, bi še danes raznašal časopise, pravi o delu, ki ga je rad opravljal. A načrte mu je pred devetimi leti prekrižalo zdravje. “Noga mi je začela zatekati, a nisem šel takoj k zdravniku, saj sem mislil, da ni nič hudega. Nekega jutra sem nato opazil, da mi je počrnel prst, a sem vseeno še raznosil časopise. Potem so me z rešilcem odpeljali v Ljubljano in mi takoj odrezali pol stopala. Šele takrat sem izvedel, da imam hudo sladkorno,” pripoveduje.
Zdaj najraje ustvarja mozaike
Potem je še poskušal voziti motor, a ni šlo. “Še vedno imam težave tudi s hojo. Rad bi šel v hribe ali se peljal s kolesom, a ne smem. Pa niti ne morem. Sem se pa zato začel ukvarjati z drugimi stvarmi,” se nasmehne. Ustanovil je društvo za druženje Solidarnost, organiziral srečanje literatov upokojencev iz vse Slovenije in celo začel sam pisati pesmi. Kakih 50 se jih je že znašlo v zvezku, za katere si želi, da bi jih lahko nekoč objavil.
Najraje pa ustvarja mozaike; po poklicu je namreč mozaičar. “Najprej sem delal pri Marmorju v Sežani, a takrat smo delali malo mozaikov, saj so bili dragi. Večinoma smo polagali keramiko. Zdaj pa sem bil na ustvarjalni delavnici v Ljubljani in ugotovil, da najraje delam mikro mozaike. Sestavljam jih iz ploščic, velikih le pol centimetra, ki jih moram prijemati s pincetami,” razlaga ob slikah in napisih, ki jih je ustvaril iz drobnih kamenčkov. HELENA RACE
