Živahna in zgovorna stoletnica iz Koritnic

KORITNICE > Zofija Knafelc, živahna in zgovorna stoletnica drobne postave, je sicer nekajkrat rekla, da ji je zadosti tega življenja in da bi šla rada k sveti Barbari (pokopališče v sosednjem Knežaku). A ko jo človek posluša, ne bi rekel, da se ji ravno mudi s tega sveta.

Njena življenjska zgodba je dolga, začela pa se je 14. marca 1914 v ZDA, kjer je živela njena izseljenska družina. “Moji starši so imeli v Koritnicah starše, ki so bili zelo stari in smo zaradi njih prišli nazaj domov. Ko smo se vrnili, sem bila stara sedem let. Iz Amerike nas je prišlo šest. V Koritnicah sem se poročila in z možem sva imela dve hčeri,” je gospa Zofija nizala svojo življenjsko zgodbo.

Že dvajset let je vdova po pokojnem Ivanu Knafelcu, pred kratkim pa je umrla tudi njena starejša hči. Na vprašanje, koliko vnukov in pravnukov ima, je ob pomoči svojcev naštela pet vnukov in devet pravnukov.

Če ne bi imela težav s kolki, bi sto let preživela skoraj brez pomoči zdravnikov. Kako človek dočaka sto let, ne ve. Na vprašanje, kaj je jedla, da je tako dobro ohranjena, pa odgovori kot iz topa: ”Polento, pa močnik, riž na mleku in pečen krompir.”

Zofija je bila vse življenje gospodinja. Zaposlena ni bila nikoli. No, to ne drži povsem, saj je kot mlado, petnajstletno dekle odšla služiti v Italijo, v družino nekega zdravnika. Tam se je naučila italijansko in kot iz rokava nam je zmolila italijansko molitev. Ko se je po treh letih vrnila v Koritnice, se je poročila.

In kaj počne stoletnica ves dan? “Bere, bere in bere; časopise in knjige, “pove hči Marija. Zofija sicer sliši nekoliko slabše, zato so včasih njeni odgovori zelo duhoviti.

Ob visokem jubileju jo je obiskal in ji voščil tudi bistriški župan Emil Rojce ter predstavniki Rdečega križa Ilirska Bistrica in župnijske Karitas iz Knežaka.

TOMO ŠAJN