“Filmska zgodba, ki se nam je dogajala pred očmi”

Igor Omerza, ki je bil takrat šef Janeza Janše v podjetju Mikroada, je bil ves čas zraven, tudi kot član ožjega kolektivnega vodstva Odbora. V zadnjih letih je objavil več knjig na temo bližnje zgodovine, nastalih na podlagi preiskovanja virov v Arhivu RS; zadnja je JBTZ - Čas poprej in dnevi pozneje. Z njim smo se pogovarjali v četrtek, dan pred izidom.

> Knjigo končate malo resignirano z besedami “tako mineva slava sveta”. Kakšna je slava procesa JBTZ in Odbora danes?

“Gotovo je šlo za zelo pomemben proces, ki se bo znašel v vsaki slovenski zgodovinski čitanki. Hkrati pa ne gre pričakovati, da bodo generacije, ki prihajajo, tako čustveno vezane na takratno dogajanje. To je pač obdobje, ki se ga tisti, ki smo bili zraven, radi spominjamo. Bilo je nevarno, pa tudi lepo, bila je tovarišija in skupni cilj.”

> Je še sploh kaj, kar na to temo lahko še izvemo? Pri branju vašega dela bralec namreč dobi občutek, da prebira stvari, ki jih je že vedel, pa je nanje malo pozabil.

“Revolucionarno novih stvari ni in jih najbrž tudi ne more biti. Osnovni tok dogodkov je bil že večkrat opisan. So pa vendarle mnoge nove stvari, ki sem jih objavil v knjigi in doslej ali sploh še niso bile objavljene ali pa ne na tako natančen in poglobljen način. Takšen primer je, denimo, Dolančevo sporočilo vojski, da je udba pri Janši našla vojaški dokument.”

> Kakšna je, če obstaja, prikladnost tega procesa za današnjo rabo? Ko sem se odpravljal na intervju, sem sodelavko, izobraženo, ampak mlajšo od 30 let, presenetil z vprašanjem, kaj je JBTZ. Ni vedela.

“Morda je na mestu primerjava med takratnim gibanjem in današnjim vstajniškim gibanjem. Pri čemer je bistvena razlika v tem, da smo takrat imeli enotno vodstvo, skupen splošni cilj in smo zato natanko vedeli, kaj hočemo. Današnje gibanje pa je razbito na mnoge skupine z zelo heterogenimi cilji, marsikdaj tudi nasprotujočimi si.”

> Trenutek za politično nekorektnost: kakšna je razlika med JBTZ in denimo bitko na Neretvi? Oboje se je zgodilo, oboje je postalo mit, oboje je preštudirano do onemoglosti ...

“Rezultat Sutjeske, Neretve in teh zgodb iz 2. svetovne vojne je bila vendarle komunistična diktatura, rezultat Odbora pa demokratizacija in osamosvojitev Slovenije. Pa tudi sicer nimam občutka, da je iz JBTZ v Sloveniji nastal kakšen poseben mit, saj mladi o tem ne vedo nič!”

> Kaj menite, je proces JBTZ material za igrani film?

“Absolutno. Pomislite: nek dotlej anonimni vojak v tajnem dokumentu vidi načrt represije vojske nad Slovenci in ga odnese na uredništvo časopisa. Vzporedno se začenja profilirati nek politik, takrat še pomemben oporečnik, ki bo zaznamoval naslednjega četrt stoletja. Potem je tu novinar Tasić, ki je v zgodbo padel bolj kot ne po naključju, ker je od vojaka pač prevzel dokument in nanj pozabil. In potem je tu še šef tega časopisa, ki sistematično najeda vojsko in partijo. Civilna in vojaška tajna policija jih sledi, zapre in vojaško sodišče obsodi in dvigne se stotisoče Slovencev! Zgodba je popolnoma filmska, dogajala pa se nam je pred očmi, doživljali smo jo.”

> Pri razpravi o Odboru je pogosto poudarjeno dejstvo, da je bila to točka, na kateri so se poenotili ljudje, ki sicer do tedaj niso niti govorili. Kasneje ponovno nehajo govoriti in najbrž še vedno ne govorijo.

“Mnogi so se pač vrnili na pozicije izpred časa Odbora, ko so si šli precej na živce. Žižek, denimo, je že pred 23 leti rekel, da se časa Odbora spominja kot more, ko pomisli, s kom vse je bil prijazen. Tudi četverica je med seboj doživela neka nihanja, vendar si zdaj upam reči, da so v dobrih odnosih. Tisti, ki smo bili prijatelji v času pred procesom, se tudi danes (sicer redkeje) družimo pa čeprav pripadamo različnim političnim krogom.”

> Si ob trideseti obletnici procesa lahko obetamo spet novo poplavo člankov, knjig, dokumentarcev na to temo?

“Prej ob petdeseti, ko bo pogled na dogajanje gotovo bolj objektiven in bodo že dostopni beograjski arhivi.”

ANTIŠA KORLJAN