“Čustva moraš izklopiti”
Od petka do nedelje so ekipe civilne zaščite novogoriške mestne občine delovale v begunskem centru v Dobovi, kjer so nudile pomoč beguncem. Ekipo so sestavljali novogoriški poklicni gasilci, prostovoljni gasilci iz PGD Čepovan in Dornberk, predstavniki Rdečega križa in taborniki Odreda soških mejašev. Po njihovi vrnitvi smo zbrali nekaj vtisov.
Milan Božič, civilna zaščita, vodja novogoriške ekipe na slovensko-hrvaški meji: “V Dobovi smo postavili svoj šotor. V prvi skupini je bilo šest ljudi, v drugi pa so se nam pridružili še predstavniki Rdečega križa, novogoriški poklicni gasilci ter prostovoljni gasilci iz Dornberka in Čepovana. Danes ponovno odhajamo proti Dobovi, ekipa pa bo nekoliko manjša. Novogoriški šotor je namreč postavljen, zato se bomo osredotočili predvsem na prvo pomoč.”
Maja Orel, prostovoljka Rdečega križa, ki se je včeraj vrnila s Šentilja: “Sem zelo čustven človek, ampak tam moraš po petih minutah čustva izklopiti. Preprosto si jih ne moreš privoščiti, temveč moraš delati umirjeno in sistematično. Komunikacija med prostovoljci in tistimi, ki so tam po uradni dolžnosti, poteka presenetljivo mirno in dobro. V nekaj dneh na Šentilju tudi z begunci nisem imela niti ene slabe izkušnje. Še največ, kar se zgodi, je, da nekateri dvakrat pridejo po hrano. Pa še to zgolj zato, ker so lačni, sestradani. Ko se k mizi vrne mati, ki ima pet otrok, nekatere nosi v naročju, druge drži za roko in zato prvič ne uspe nesti dovolj hrane za vse, se ti trga srce, ko jo moraš zavrniti. A takšna so navodila vojske: kakršnokoli odstopanje od pravil lahko povzroči težave. Zgodbe so zelo žalostne in njihovo breme običajno začutiš šele, ko se ustaviš. Med delom ne misliš nase.”
Andraž Furlan, Društvo mladi Renče-Vogrsko, ki je organiziralo zbiralno akcijo: “Večinoma se ukvarjamo z organizacijo zabav in po premisleku ter pogovoru s civilno zaščito in enoto prve pomoči, smo ugotovili, da nas prav nič ne stane, če naredimo nekaj za ljudi, ki potrebujejo pomoč. Izkoristili smo veliko občinstvo na družabnih omrežjih in odziv je bil večji, kot smo pričakovali. Skladišče v Bukovici, ki nam ga je prijazno odstopila občina, je polno. Akcijo bomo prav gotovo ponovili. Deležni smo bili tudi nekaj kritik, češ, zakaj pomagamo beguncem in ne našim ljudem. Ampak tisti posamezniki, ki le sedijo doma na kavču, gledajo facebook in kritizirajo ter v vsakem dobrem najdejo slabo, v resnici nikoli ne pomagajo nikomur. Ne našim ljudem ne katerimkoli drugim.”
VH
