“Dober sodnik ne nastane, ne da bi naredil napake”
Ali sodstvo deluje dobro ali komaj zadovoljivo? Želimo v Sloveniji zadeve še naprej spravljati pod preprogo ali se z njimi soočati? So kršitve človekovih pravic s strani slovenskih sodišč res presegle vsako razumno mejo? To je le nekaj vprašanj, s katerimi so se na dnevih pravnikov soočili na okrogli mizi Različni vatli za ocenjevanje sodstva.
PORTOROŽ > Čeprav sodnike nekateri izredno kritizirajo, kažejo v zadnjih letih več poguma pri odločanju, kar je pozitivno, je v uvodnih besedah okrogle mize dejal Lojze Ude, ki je pogovor tudi vodil. Sodne odločbe so po njegovem vse bolj kakovostne. “Stanje v pravosodju ocenjujem za najmanj zadovoljivo, če ne sorazmerno dobro, čeprav sem vedno bil kritik sodstva,” je dejal.
Predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša je poudaril, da se je sodstvo vrsto let soočalo z enormnim številom zadev in šele ko so prišli na obvladljivo število, so se lahko začeli ukvarjati s kakovostjo. Posebno težavo Masleša vidi v poenotenju sodne prakse. “Pravo postaja vse bolj nesistematično, na trenutke celo kaotično.” O razvpitih kazenskih zadevah Masleša meni, da je treba storilce sankcionirati, a se ob tem tudi vprašati, kakšna je bila ob tem vloga nadzornih svetov, kje so bili regulatorji, urad za preprečevanja pranja denarja in še kdo. In tako se zgodi, da žena nekoga, ki je v osebnem stečaju (in kazenskem postopku), na primer, kupuje nepremičnine.
Sodstvo je, kot je poudaril Masleša, pod stalnim pritiskom, deležno tudi poniževanja in ustrahovanja, ker je dregnilo v centre moči. “Želimo stvari spravljati pod preprogo ali reči bobu bob? Odločili smo se za drugo, kar je edino pravilno,” je dejal Masleša.
“Sodstvo ima nekatere probleme, s katerimi pa se tisti, ki ga kritizirajo, ne ukvarjajo,” pa je dejal Franc Testen, bivši predsednik tako ustavnega kot vrhovnega sodišča. Reakcije na odmevne kazenske zadeve so po njegovem nedopustne in tudi krivične, prav tako so napačne reakcije na ugotovitve Evropskega sodišča za človekove pravice. “Takoj se razvije razprava o stanju v sodstvu, nihče pa ni naredil analize, kjer so bile kršitve storjene,” je dejal Testen. Prav najbolj množične kršitve pa izvirajo iz napak zakonodajalca (izbrisani, varčevalci ...). Kot škandalozno je označil javno prebiranje imen sodnikov, ki naj bi zagrešili napake.
Matevž Krivic se ni strinjal, da sodniki sistemskih napak ne skrivajo. Po njegovem so v sodstvu “črne luknje”, primer Patria pa je v pogledu kvalitete le vrh ledene gore. Katastrofalne napake se na sodiščih dogajajo na vseh stopnjah, je dejal, vključno z ustavnim sodiščem. “Nujna bi bila simbolična gesta, zamenjava vrha sodstva,” je dodal.
Nekdanji pravosodni minister Lovro Šturm, ki je bil na okroglo mizo sicer povabljen tik pred zdajci, je dejal, da je ocena sodstva tesno povezana z ugledom, veliko več pa se govori o zahtevah za neodvisnost sodstva kot o odgovornosti. Po njegovem prepričanju sodniki ne bi smeli imeti stikov, ne osebnih in ne drugih, z drugo stranko, vključno s tožilstvom. Predlagal je tudi, naj bodo sodni vpisniki, ki so v celoti informatizirani, dostopni javnosti (razen primerov, ki so po zakonu zaprti za javnost), tako da bi bilo vidno, kako napredujejo posamezne zadeve.
Jože Kozina, edini udeleženec okrogle mize iz tožilskih vrst, pa je bil zgrožen nad razmišljanjem in pozivom k odstopu s strani nekdanjega ustavnega sodnika. Opozoril je na katastrofalno razslojenost družbe. Spoštovanja pa se, kot je dejal, ne da uzakoniti, vsak sodnik in tožilec si ga mora prislužiti. Dober sodnik je dobrina, tako kot dober zdravnik. “Dober sodnik ne nastane, ne da bi naredil napako. Odnos, da mora sodnik ali tožilec odstopiti, ker je naredil napako, pa je nevzdržen,” je opozoril Kozina. Dodal je, da pravniki niso izpolnili pričakovanja ljudi, da bi obrzdali vse večji prepad med elito, ki verjetno stoji tudi za kritiki sodstva, in večino, ki svoj gnev usmerja v sodstvo.
SILVA KRIŽMAN
