Enrico Letta, italijanski premier za deset mesecev
Enrico Letta je danes po desetih mesecih na čelu prve velike italijanske koalicije po letu 1947 podal odstop. Vodenje vlade je prevzel 28. aprila lani, zdaj, ko je znotraj lastne Demokratske stranke doživel “državni udar”, pa se umika mlajšemu Matteu Renziju, ki mu je stranka v četrtek zagotovila podporo pri oblikovanju nove vlade.
RIM > Enrico Letta je bil kompromisni kandidat za premiera, potem ko zaradi pat položaja po predčasnih februarskih parlamentarnih volitvah Pier Luigi Bersani vlade ni uspel sestaviti. Levosredinska koalicija pod vodstvom Bersanija je sicer imela tesno večino v poslanski zbornici, medtem ko je v senatu največ sedežev pripadlo desnosredinskemu zavezništvu Silvia Berlusconija.
Ta pa v primeru sklenitve velike koalicije, ki je bila zaradi težkega finančnega in gospodarskega položaja države nujna, na premierskem položaju ni hotel Bersanija.
Zato je predsednik države predlagal Letto, sicer podpredsednika Demokratske stranke, ki je nato kot predsednik vlade prisegel 28. aprila lani. V koalicijo z Demokratsko stranko in Ljudstvom svobode je vstopila tudi sredinska Državljanska izbira prejšnjega tehničnega premiera Maria Montija.
Prva velika kriza je vladi Lette grozila poleti, ko je kasacijsko sodišče v Rimu potrdilo štiriletno zaporno kazen Berlusconiju zaradi davčne utaje v primeru Mediaset. S tem je bil Berlusconi prvič pravnomočno obsojen, ker pa ga levica v njegovem nasprotovanju ni hotela podpreti, je zahteval odhod ministrov Ljudstva svobode iz vlade.
A namesto padca Lette je Berlusconi doživel razkol v lastnih vrstah. Letta se je na položaju s podporo nekdanjih poslancev Ljudstva svobode, zbranih okoli notranjega ministra Angelina Alfana, pravzaprav še okrepil in vlada je bila odločena nadaljevati z reformami, da bi se država izvila iz krize.
Vendar pa so se nato decembra razpoke začele kazati v Demokratski stranki, ki je za sekretarja oziroma začasnega voditelja stranke izbrala mladega župana Firenc Renzija. Ta pa mu je zdaj “zadal” končni udarec, ko je predstavil lastno vizijo vodenja vlade.
Letti tako ni preostalo drugega, kot da je ponudil odstop. Zdaj je znova na potezi predsednik Napolitano, da izbere njegovega naslednika na premierskem položaju, ali pa razpiše predčasne volitve. Najverjetneje je, da bo sledil želji Demokratske stranke in za prihodnjega premierja predlagal Renzija.
Letta je sicer mesto premiera prevzel z dolgoletnimi političnimi izkušnjami. Bil je že minister in poslanec v Evropskem parlamentu, s čimer si je pridobil sloves zanesljivega reformatorja. Le redko kdo je že takrat tako dobro poznal zapletena razmerja moči italijanske levice kot prav on. Dva ostro nasprotujoča si tabora pa naj bi mu uspelo združiti na podlagi njegovega tesnega odnosa s stricem Giannijem Letto, enim tesnih Berlusconijevih svetovalcev.
Letta se je rodil 20. avgusta 1966 v Pisi. Je oče treh otrok, ki je že več let poročen z novinarko.
Po študiju politologije je doktoriral iz evropskega prava. Med letoma 1991 in 1995 je bil predsednik podmladka Evropske ljudske stranke, nato pa generalni sekretar v italijanskem finančnem ministrstvu, pristojen za evro. Leta 1997 je postal podpredsednik Italijanske ljudske stranke (PPI), ki je nastala iz pepela razpuščene Krščanskodemokratske stranke.
Leta 1998 je bil v starosti 32 let v vladi pod vodstvom Massima D'Aleme imenovan za ministra za evropske zadeve in se s tem v zgodovino vpisal kot najmlajši italijanski minister v zgodovini italijanske republike. Med letoma 1999 in 2001 je vodil italijansko ministrstvo za industrijo.
Na volitvah v Evropski parlament leta 2004 je bil na listi levosredinske Oljke izvoljen za evropskega poslanca. V Evropskem parlamentu je bil dejaven do leta 2006, med drugim pa je deloval v odboru za gospodarstvu in denarne zadeve.
Velja za enega najtesnejših zaupnikov nekdanjega predsednika Evropske komisije Romana Prodija. Leta 2006 je postal poslanec italijanske poslanske zbornice in v drugi Prodijevi vladi postal državni sekretar v premierovem kabinetu. Leta 2007 je bil med ustanovitelji ljudske stranke. Njegovo kandidaturo za predsednika stranke so podprli številni ugledni predstavniki novoustanovljene stranke, a ga je v boju za predsedniški položaj premagal nekdanji rimski župan Walter Veltroni.
STA