EU danes skoraj vso sojo uvozi
Slovenija trenutno sojo prideluje na vsega 200 hektarjih, tudi ta pridelek pa gre po pogodbah večinoma v Avstrijo. Naši severni sosedi sicer sami sojo pridelujejo na kar 37.000 hektarjih, omenjena kultura pa je za njih povsem običajna poljščina znotraj kolobarja.
MARIBOR > Kot je pojasnila soorganizatorica konference za pospešitev pridelave gensko nespremenjene soje na mariborski fakulteti za kmetijstvo Martina Bavec, se v Sloveniji pridelava soje doslej ni uveljavila, ker nismo našli najprimernejših sort za slovenske rasne razmere, kar je zdaj delno že rešeno.
Druga težava pa je po njenem bila doslej, da je sojo potrebno pred uporabo za krmo živali termično obdelati, Slovenija pa nima nobenega obrata, ki bi to lahko opravil. Danes že obstaja možnost nabave manjših naprav za praženje soje, ki jih v Avstriji že nekaj časa uporabljajo in jih lahko kmet sam spraži in nato doma pridelano beljakovinsko krmo vključi v prehranski obrok za perutnino ali prašiče.
“Trg zagotovo je”
Kot pravi Bavčeva, bi lahko sojo v Sloveniji pridelovale vse večje poljedelske kmetije, še posebej tiste, ki bodo morale v skladu z novimi zahtevami skupne kmetijske politike od leta 2015 vsaj pet odstotkov njivskih površin nameniti tako imenovanim okoljskim območjem. Seveda pa se tega lahko lotijo tudi vsi tisti rejci, ki jim kaj pomeni doma pridelana surovina. Če namreč govorimo o lokalni prehrani, potem je dobro, da ta ne bazira na uvoženi gensko spremenjeni soji iz Južne Amerike, meni Bavčeva.
Glede na trenutne cene na svetovnem trgu in doseženi količini pridelkov je skupni prihodek pri pridelavi soje lahko višji od skupnega prihodka pri pridelavi pšenice, zato lahko kmetje najdejo tudi ekonomski interes, če bi priznali še okoljske komponente, pa je pridelava še toliko bolj donosna. Med državami na podonavskem območju so Avstrija, Hrvaška in Srbija že danes relativno velike pridelovalke, slednja je celo edina, ki sojo tudi izvaža.
“Trg zagotovo je in omogoča prodajo soje v praktično neomejenih količinah, saj EU danes skoraj vso sojo uvozi. Zakaj ne bi dodane vrednosti ob tem izkoristili domači kmetje. Če se bo pridelek tudi spražil ali stisnil v olje ali kakorkoli drugače predelal, pa bo dodana vrednost še toliko večja,” je še dodala Bavčeva.
Sojo podpira tudi država
Da si za povečanje količine pridelave soje prizadeva tudi država, je danes povedala predstavnica ministrstva za kmetijstvo Marjeta Bizjak in to podkrepila z lanskim podpisom deklaracije o sodelovanju pri projektu podonavske soje in sprejemu izjave za podporo pridelavi beljakovinskih poljščin na kmetijsko-živilskem sejmu v Gornji Radgoni.
Kot je dejala, Evropa beleži veliko pomanjkanje beljakovinskih poljščin, zato jih uvaža kar 70 odstotkov, samo soje pa kar 97 odstotkov. Ministrstvo si bo po njenih besedah zato v naslednjem programskem obdobju prizadevalo za ukrepe, ki bodo spodbujali pridelavo tovrstnih poljščin.
Večjo pozornost bodo v okviru programa razvoja podeželja posvetili tudi prenosu znanja, raziskavam, sodelovanju in izobraževanju, kar naj bi po njihovih ocenah pripomoglo k temu, da se bodo te poljščine v večjem obsegu vrnile na slovenske njive.
STA