Greh in smrt nimata zadnje besede

LJUBLJANA > Dogajanje bo vrhunec doseglo z velikonočnim tridnevjem, ki se bo začelo na veliki četrtek in končalo na velikonočno nedeljo. Sledil bo velikonočni ponedeljek, ki je dela prost dan.

Na veliki četrtek se verniki spominjajo Jezusove zadnje večerje z apostoli, ki predstavlja ustanovitev evharistije in duhovništva. Katoliški škofje ta dan skupaj z zbranimi duhovniki in ljudstvom v stolnih cerkvah darujejo krizmene maše, ki so ime dobile po posvetitvi oljčnega olja v sveto krizmo. Duhovniki pri tej maši obnovijo tudi duhovniške obljube.

Evangeličani oltar pogrnejo s črnim prtom

Na veliki petek se verniki spominjajo Jezusovega trpljenja in smrti na križu, hkrati pa je to edini dan v letu, ko v Katoliški cerkvi ne obhajajo maše in imajo le bogoslužje. Med njim molijo križev pot, berejo evangeljska poročila o Jezusovem trpljenju ter častijo križ. Na ta dan je zapovedan tudi strogi post.

Za evangeličane je veliki petek zelo velik praznik. Na ta dan pri bogoslužjih oltar pogrnejo s črnim prtom, nanj pa postavijo trnjevo krono.

Velika sobota je dan celodnevnega čaščenja Jezusa v Božjem grobu, kamor je bil z glavnega oltarja prenesen na veliki petek. Zgodaj zjutraj katoliški duhovniki blagoslavljajo velikonočni ogenj in vodo, s katerima verniki pokadijo in pokropijo domove. Prav tako na ta dan blagoslovijo velikonočna jedila, ki jih prinesejo verniki.

Evangeličani na veliko soboto zakurijo velikonočni ogenj. Pripravijo tudi velikonočne jedi, vendar jih ne blagoslavljajo.

Vstajenjske maše s procesijami

Zvečer se v katoliških cerkvah začnejo slovesne vigilije oziroma bedenja, ki jim zaradi bogate simbolike in bogoslužnega dogajanja pravijo tudi mati vseh vigilij. Škofje in duhovniki odraslim katehumenom podeljujejo zakramente uvajanja v krščanstvo, ki so krst, obhajilo in birma.

Na velikonočno nedeljo po vseh cerkvah potekajo vstajenjske maše s procesijami, katerih namen je oznanjati, da je Jezus vstal in tako premagal smrt.

Velikonočno praznovanje se zaključi na velikonočni ponedeljek, ki je tudi dela prost dan.

V evangeličanskih cerkvah velikonočna bogoslužja obhajajo na veliki petek, velikonočno nedeljo in velikonočni ponedeljek.

Po verovanju kristjanov je Jezus Kristus s svojim trpljenjem in smrtjo “svet odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje,” je zapisano na spletni strani Slovenske škofovske konference.

Zgodovinsko ozadje

Velikonočno dogajanje ima tudi svoje zgodovinsko ozadje. Kot je povedal upokojeni profesor cerkvene zgodovine Metod Benedik, je za časa Jezusovega življenja v Judeji, kjer je deloval in živel, prevladovalo judovsko enoboštvo, iz katerega je izšel tudi sam.

Judeja je bila takrat del rimskega imperija, pri čemer je bilo po besedah Benedika za Rimljane značilno, da so bili do verstev, narodov ali ljudstev, ki so jih podjarmili, zelo tolerantni. Kot dobri politiki so se namreč zavedali, da je prav vera za ljudi nekaj najbolj svetega, pravi.

Na vprašanje, zakaj je potem upravitelj Judeje Poncij Pilat dal križati Jezusa, zgodovinar pojasnjuje, da zato, ker so tako zahtevali Judje in ker je z usmrtitvijo posledično dobil mir. “Judje so namreč Jezusa oblastem tožili iz zavisti in sovraštva, ker je nadgrajeval Mojzesovo postavo in postavljal v ospredje tisto, kar je bilo prvotno. Rekel je namreč, da niso potrebna številna določila, v katera so se zapletali Judje, ampak je vse skupaj strnil v eno samo zapoved z dvema komponentama - ljubi svojega Boga in svojega bližnjega, kakor sam sebe,” je dejal.

Da je bil Jezusa križan, po besedah Benedika ni naključje. Križanje je bilo v tistem času namreč običajna oblika usmrtitve, ki so jo v rimskem imperiju izvajali tudi tako, da so križe postavili ob vpadnice v mesta. S tem so človeka izpostavili še dodatnemu sramotenju in mučenju, pravi Benedik.

O križanju Jezusa sicer po njegovih navedbah poleg evangelijev obstajajo tudi drugi zgodovinski viri, predvsem zapisi nekaterih judovskih in rimskih zgodovinarjev

Škofje: Živega ne gre iskati med mrtvimi

Veliko noč katoliški in evangeličanski verniki praznujejo skupaj, medtem ko jo pravoslavni zaradi uporabe drugačnega koledarja ponavadi praznujejo na drug datum. Letos jo bodo praznovali 12. aprila.

Pred veliko nočjo škofje svoje vernike sicer običajno nagovorijo z velikonočnimi poslanicami. Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore in evangeličanski škof Geza Filo sta to naredila v ponedeljek, v svojih poslanicah pa pozvala k odpuščanju in pogumu za življenje.

V torek so se s voščilom na vernike obrnili še vsi katoliški škofje. V voščilo so zapisali, da vsakdanjik pogosto vodi k iskanju od groba do groba oziroma iskanju med mrtvimi, medtem ko velika noč nasprotno vabi, da “od grobov odidemo k bratom in sestram”. “Bratom in sestram moramo sporočiti, da živega ne moremo iskati med mrtvimi. Da je vstal in živi,” so zapisali.

Vsem, ki se jim je “življenje stemnilo” ali trpijo, so zaželeli, da se jim razmaknejo “obzorja in se tudi sredi največje teme zasvita zora velikonočnega jutra”. Blagoslovljeno veliko noč so zaželeli tudi vsem ostalim.

STA