Je čas za uvedbo šolskih uniform?

PRIMORSKA > Zlasti najstnice oziroma njihovi starši namreč izgubljajo kompas pri oblačenju.

“Res je, v šoli se vse bolj kaže razslojenost, kar lahko vidimo v oblačilih, obutvi, šolskih torbicah ...” opaža Damjana Gustinčič, ravnateljica osnovne šole dr. Bogomirja Magajne Divača.

Enotna obleka bi rešila več težav

Pobude za uvedbo šolskih uniform, ki bi navzven zabrisale socialne razlike med otroki, sicer uradno še niso prišle do ministrstva, poslanka PS Maja Dimitrovski, pa je pred nekaj dnevi na svojem blogu napovedala, da bo to vprašanje odprla na politični ravni.

Ko in če bodo stvari nekoč tako daleč, da se bo treba opredeliti za ali proti, bo divaška ravnateljica za uvedbo uniform. “Uniformo si predstavljam kot praktično in uporabno oblačilo,” pojasnjuje Damjana Gustinčič, ki takšnemu oblačilu poleg brisanja socialnih razlik pripisuje še dve funkciji: utrjevanje pripadnosti šoli in primernejše oblačenje učencev. “Nekatere najstnice prihajajo v šolo vprašljivo oblečene tudi po merilih bontona,” opozarja. Divača je bolj kot ne podeželje, zato ta težava še ni tako očitna kot ponekod drugod, kjer so ravnatelji v šolska pravila že zapisali, kaj je primerno oblačenje.

V mali Divači tudi razslojenost še ni tako izrazita kot drugod, razlike pa postajajo vedno bolj očitne. “Morda bi uniforme otrokom iz socialno šibkejših družin pomagale, da bi se v šoli bolje počutili,” pravi ravnateljica, zavedajoč se, da to ne bi bil ukrep, ki bi odpravil neenakosti. “Otrok, denimo, reče, ne bom šel na ekskurzijo, ker mi tam ne bo všeč. To moramo to razumeti kot: moji starši nimajo denarja, da bi mi plačali vstopnino, stroške,” na stisko družin, ki jo mora država rešiti s širšimi ukrepi, kaže Gustinčičeva.

Le haljica, uniforma bi bila predraga

Če starši dajo na prvo mesto zunanjost in v tem duhu vzgajajo svoje otroke, tega z uniformami ne bomo odpravili, je prepričana Ester Juriševič, ravnateljica osnovne šole Dragotina Ketteje Ilirska Bistrica. “Razslojenost ni v oblekah in šolskih pripomočkih, razslojenost je v glavah. Če nekdo gleda zviška na ves svet, bo tako gledal tudi na svoje sošolce,” pravi.

Čeprav bi bil učinek šolskih uniform na socialno izenačevanje otrok omejen, pa jim je bistriška ravnateljica vseeno zelo naklonjena. Tudi sama je v osnovni in srednji šoli nosila uniformo, in sicer kot zaščitno haljo čez oblačila.

Rešitev je bila odlična in praktična, se spominja, zato bi se zavzela za takšne zaščitne obleke.

“Uniforme, kot jih imajo elitne šole v tujini, pa bi si naši starši zelo težko privoščili,” o tujih zgledih, ko imajo učenci po več kompletov zimskih in letnih različic oblačil, pravi Ester Juriševič.

Enako kot Gustinčičeva meni, da bi enotna oblačila vodila v primernejše oblačenje učencev. “Nekaterim staršem so ušle vajeti iz rok, tako da ne zmorejo in ne znajo vplivati na primerno obleko otrok. Zlasti dekleta prihajajo v šolo zelo neprimerno razkrita,” opaža Juriševičeva in ugotavlja, da izzivanje najstnic z goloto povzroča tudi precej najstniških konfliktov.

Revni v blagovnih znamkah iščejo sprejetost

Vpliv obleke in blagovnih znamk v učilnicah opazuje primorska učiteljica, ki ne želi biti imenovana. Poučuje v eni izmed bolj zaprtih vzgojnih institucij, ki se ukvarjajo s težavnimi mladostniki. Njihovi gojenci, ki običajno prihajajo iz nižjega ali kvečjemu srednjega družbenega sloja, se zelo primerjajo med seboj ter tekmujejo z oblačili in informacijsko tehnologijo.

“Tudi tisti, ki dobivajo oblačila pri dobrodelnih organizacijah, tam iščejo znane blagovne znamke. Želijo si, da bi bili sprejeti kot ljudje,” upanje otrok, da jim bodo statusni simboli prinesli nekaj spoštovanja v družbi, opisuje učiteljica.

Pred leti, ko je živela in delala v revnem francoskem predmestju, je med tamkajšnjimi prebivalci, večinoma odvisnimi od socialnih pomoči, opažala še več medsebojnega primerjanja z blagovnimi znamkami. “Videla sem, da revne družine najprej poskrbijo za trendovske stvari, kot so najnovejši televizor, modna oblačila, umetni nohti za 40 evrov ... Zaradi tega jih nisem mogla obsojati, saj sem vedela, da skušajo tako zapolniti občutek pomanjkanja dostojanstva in prikriti svojo revščino.”

Otrokom iz najnižjih slojev bi uniforme lahko pomagale, da bi se bolje počutili, razmišlja učiteljica, “a morale bi biti lepe in prijetne za nošenje”. Vseeno pa ima pomislek, kako bi se enotna oblačila obnesla v zavodu, v kakršnem je zaposlena zdaj: “Bojim se, da bi naši mladostniki zaradi uniformiranosti imeli večji občutek zaprtosti v institucijo”.

JANA KREBELJ