Kajzer brani tiho diplomacijo, opozicija čaka na odgovore
Zunanji minister Tone Kajzer je v državnem zboru zavrnil očitke opozicije, da je Slovenija z blokado skupne izjave EU o nezakonitih izraelskih naselbinah na Zahodnem bregu odstopila od svojih zunanjepolitičnih načel. Vztraja, da se stališča države niso spremenila, drugačen je le način njihovega uresničevanja. Toda po večurni razpravi je ostalo odprto osrednje vprašanje interpelacije: kaj je Slovenija s sporno diplomatsko odločitvijo dejansko pridobila? Minister ima podporo koalicije, poslanci Resnice pa se o njegovi odgovornosti še niso izrekli.
Tone Kajzer (na desni) vztraja, da nepridružitev skupni evropski izjavi ni pomenila podpore izraelskim kršitvam mednarodnega prava. Približno en mesec po blokadi izjavi je gostil izraelskega kolega Gideona Sara v Ljubljani.
Foto: StaLJUBLJANA • “Naša načela se niso spremenila, spreminja pa se način, kako jih uresničujemo,” je danes poslancem zagotavljal zunanji minister Tone Kajzer, prvi član četrte vlade Janeza Janše, ki se mora v državnem zboru zagovarjati zaradi interpelacije. Očitke, da je Slovenija postala servis tujih interesov in da se je odrekla spoštovanju mednarodnega prava, je zavrnil kot pravno, vsebinsko in politično neutemeljene.
Toda prav razlika med deklariranimi načeli in konkretnimi dejanji je v središču razprave, ki so jo zahtevale opozicijske Svoboda, SD in Levica. Ministru očitajo politično odgovornost za avgustovsko odločitev Slovenije, da ne podpre skupne izjave vseh 27 članic EU, ki bi obsodila širjenje nezakonitih izraelskih naselbin na zasedenem Zahodnem bregu. Poleg tega mu očitajo, da o tako pomembni zunanjepolitični odločitvi ni ustrezno obvestil državnega zbora.
Slovenija preprečila enoten nastop EU
Sporna odločitev se je nanašala na izraelski projekt E1, v okviru katerega je izraelska vlada avgusta objavila razpis za gradnjo več kot 1200 stanovanjskih enot za naseljence. Gre za območje, katerega pozidava bi po oceni evropske diplomacije razdelila Zahodni breg in dodatno ogrozila možnosti za vzpostavitev samostojne palestinske države. Ker Slovenija ni podprla usklajevane izjave EU, je obsodbo 23. avgusta v svojem imenu objavila visoka zunanjepolitična predstavnica Unije Kaja Kallas.
Kajzer vztraja, da nepridružitev izjavi ni pomenila podpore izraelskim kršitvam mednarodnega prava. Po njegovi razlagi je Slovenija presodila, da nova obsodba, potem ko so evropski voditelji nezakonite naselbine že obsodili, ne bi prinesla dodane vrednosti, lahko pa bi dodatno zaostrila občutljive politične razmere. Diplomacija mora po njegovem ustvarjati pogoje za rešitve, ne zgolj ponavljati že sprejetih stališč.
Toda vprašanje je, ali je Slovenija s takšno odločitvijo res prispevala k umirjanju razmer. Evropska unija namreč naselbin ni nehala obsojati. Prav v ponedeljek, dan pred parlamentarno razpravo, je bila na zasedanju v Združenih narodih v imenu EU in njenih držav članic predstavljena nova izjava, ki izraelsko širjenje naselbin označuje za nezakonito in Izrael izrecno poziva k umiku razpisa za gradnjo na območju E1.
Tako ostaja odprto vprašanje, zakaj Slovenija avgusta ni želela sodelovati pri podobnem skupnem evropskem nastopu.
Tiha diplomacija, a kje so njeni rezultati?
Na to so opozicijski poslanci ministra večkrat opozorili. Andreja Katič (SD) je poudarila, da Kajzer kljub večurni razpravi ni pojasnil, kakšne cilje je Slovenija zasledovala z blokado izjave in katere konkretne rezultate je dosegla. Matej Grah (Svoboda) je opozoril, da tiha diplomacija ne sme pomeniti tudi molka o pomembnih odločitvah pred lastnim parlamentom.
Dušan Stojanovič (Svoboda) je želel izvedeti, kdo je odločitev dejansko sprejel in kakšne koristi je prinesla državi. Gre za vprašanji, na kateri opozicija tudi po ministrovih dodatnih pojasnilih ni dobila zadovoljivega odgovora.
Kajzer je sicer večkrat poudaril, da Slovenija daje prednost konkretnim diplomatskim rezultatom. Vlada je odnose z Izraelom tudi dejansko okrepila. Septembra je Ljubljano obiskal izraelski zunanji minister Gideon Sar, državi pa sta podpisali program sodelovanja na področjih izobraževanja, znanosti, kulture, mladih in športa. Toda kakšna je povezava med takšnim dvostranskim sodelovanjem in avgustovsko blokado evropske izjave, iz ministrovih pojasnil ni bilo razvidno.
Ministrove razlage niso prepričale niti predsednice republike Nataše Pirc Musar, ki je že avgusta opozorila, da mora Slovenija podpreti enoten evropski odziv. “Mednarodno pravo ni stvar politične izbire in pri njegovem spoštovanju ne sme biti dvojnih meril. Velja enako za vse,” je takrat poudarila.
Kdo odloča o slovenski zunanji politiki?
Drugo pomembno vprašanje interpelacije je odnos med vlado in parlamentom. Katič je opozorila, da zunanja politika “ni privatna politika predsednika vlade, ni politika posamezne politične stranke in ni osebna politika zunanjega ministra”.
Kajzer odgovarja, da je treba razlikovati med dolžnostjo obveščanja in zahtevo po predhodnem soglasju državnega zbora. Slovenija po njegovem ni sprejela nove zunanjepolitične strategije, ni spremenila svojih mednarodnih obveznosti in ni odstopila od nobene pogodbe, temveč je sprejela posamično diplomatsko odločitev. Predlagatelje interpelacije je zato pozval, naj konkretno navedejo pravno podlago, ki naj bi jo kršil.
Opozicija pa vztraja, da od ministra ni zahtevala predhodnega dovoljenja za vsako diplomatsko potezo, temveč pravočasno obveščanje o odločitvi z veliko politično težo. Vodja poslancev SD Meira Hot je poudarila, da blokade skupne evropske izjave ni mogoče obravnavati kot rutinskega diplomatskega opravila. V Levici pa so ministru očitali, da je brez ustreznega pojasnila parlamentu izvedel pomemben obrat v odnosu Slovenije do Izraela.
Koalicija trdno za Kajzerjem
Kljub ostrim očitkom iz opozicijskih vrst ministrov položaj za zdaj ni videti resneje ogrožen. V SDS, poslanski skupini NSi, SLS in Fokus ter Demokratih so napovedali, da interpelacije ne bodo podprli.
Franc Breznik (SDS) je poudaril, da mora biti slovenska zunanja politika zanesljiva v zavezništvih in sposobna dialoga tudi ob nesoglasjih. Janez Žakelj (NSi) je interpelacijo označil za vihar v kozarcu vode, Demokrati pa menijo, da Kajzer v diplomacijo vrača umirjen in predvidljiv ton. Koalicijski poslanci so opoziciji očitali tudi izkoriščanje tragedije na Bližnjem vzhodu za notranjepolitično obračunavanje.
Posebno pozornost je pritegnil molk poslancev Resnice, ki med predstavitvijo stališč poslanskih skupin niso razkrili, kako bodo glasovali. Glede na parlamentarna razmerja je sicer pričakovati, da bo Kajzer interpelacijo prestal.
Toda tudi če bo minister ohranil položaj, s tem še ne bodo odpravljena vprašanja o slovenski diplomatski odločitvi, njenem ozadju in učinkih. •