Kako je osem let po smrti videti mlada Leonora
V Prirodoslovnem muzeju Slovenije je od jutri na ogled okostje brazdastega kita, ki je pred osmimi leti poginil v Piranskem zalivu. Približno 170 kosti so po več letih razkrajanja, prepariranja in čiščenja vseh sledi smrdeče maščobe spet sestavili v popoln skelet, ki bo na obiskovalce gledal spod stropa muzeja.
LJUBLJANA> Vsi, ki so v Prirodoslovnem muzeju Slovenije kakor koli zaslužni za to, da okostje kita, ki je sicer redka vrsta v Jadranskem morju, od danes vabi obiskovalce v njihovo ustanovo, so ponosni. Hranijo četrt milijona eksponatov, okostje brazdastega kita je največji med vsemi. Javnosti ga predstavljajo na privlačen način: sestavili so ga pod stropom, osvetlili s posebnimi svetlobnimi učinki, obogatili pa tudi s sodobno razstavo o tej v severnem Jadranu redki vrsti kita.
Eksponat, ki bo naredil vtis
Z odprtjem razstave o Leonori, kot so poimenovali nesrečno 13 metrov dolgo in pet ton težko samico, ki je svoje kosti pustila v Piranskem zalivu leta 2003, bodo v muzeju nocoj počastili tudi 190. obletnico svojega delovanja. Načrtovali so, da bi okostje še mlade kitovke (odrasel brazdasti kit je dolg od 18 do 25 metrov in tehta do 80 ton) razstavili v novih prostorih muzeja, a čakanje na začetek gradnje se vztrajno odmika.
Skelet sestavlja približno 170 kosti. Skozi gosto mrežo so se med nadzorovanim razpadanjem trupla v morje izmuznili trije členki s plavuti, ki so jih v muzeju nadomestili z odlitki.
Vseeno so Leonori namenili eno od vsega štirih razstavnih dvoran, v katerih danes deluje muzej. Okostje na obiskovalce naredi tolikšen vtis, “da je prek njega lažje predstavljati tudi drugo dediščino”, je pomen novega eksponata za Prirodoslovni muzej izpostavila avtorica razstave z naslovom Skrivnostna smrt mlade Leonore dr. Staša Tome.
Dovolj denarja
Vzrok, zakaj je mlada kitovka poginila, ni znan, toliko bolj pa je javnosti ostala v spominu potopitev njenega trupla in bitke za njene kosti.
Prirodoslovni muzej je “šel v akcijo”, takoj ko je izvedel za pogin, se spominja kustos prof. dr. Boris Kryštufek. Vedeli so, da jim truplo pripada, saj je po določilih uredbe o zavarovanju ogroženih živalskih vrst, ki vključuje tudi vse vrste kitov, lastnik takšne živali država, Prirodoslovni muzej pa edina pooblaščena ustanova za njeno hranjenje in prikaz. Zaradi tega so bili pripravljeni sprejeti finančna tveganja za pripravo eksponata. Stroški, če štejemo le potopitev kita do razpada tkiva, nato prepariranje in čiščenje kosti, na koncu pa še njihovo sodobno predstavitev, niso bili zanemarljivi. “To je prvi projekt, na katerem sem delal in ni bilo težav z denarjem,” pravi Kryštufek. Muzealcem so šla z izdajo dovoljenj in financiranjem na roko številna ministrstva, našli pa so se tudi sponzorji.
Kitovo okostje so si takoj po najdbi trupla želeli imeti v Piranu, a po zakonodaji to pripada Prirodoslovnemu muzeju.
“To je eden najbolje prepariranih kitov,” s pogledom proti skeletu, ki ga sestavlja približno 170 kosti, pravi Kryštufek. Strokovnemu in natančnemu delu gre zahvala, da so se ob razpadanju trupla pod vodo skozi gosto mrežo izmuznile le tri koščice; členki s kitovih plavuti, ki so jih nadomestili z odlitki.
Leonora se ne bo usmradila
Ko so kitove kosti potegnili iz morja, so jih pripeljali v Ljubljano, kjer so iz njih odstranili vso maščobo. Površnost pri tem opravilu bi povzročila, da bi ostanki maščobe postali žarki, vonj Leonore pa za obiskovalce muzeja ne bi bil nič kaj prijeten.
Za skelet brazdastega kita so se borile tudi nekatere primorske ustanove, a se Prirodoslovni muzej ni bil pripravljen odpovedati svoji prednostni pravici. Piranski občini, ki se je po poginu kita najresneje potegovala za kosti, so ponudili odlitke in pri tem je tudi ostalo, se spominja Kryštufek. Možnost, da bi okostje še preseljevali, razen ko bo šlo za selitev muzeja na novo lokacijo, tudi ne pride v poštev. “Sestavljanje je bilo zelo zahtevno, ker je bilo treba vrtati kosti in jih utrjevati s posebnimi lepili,” pojasnjuje. Kosti so zelo lahke in krhke, tako da teže ne morejo nositi same, ampak le s pomočjo vijakov.
JANA KREBELJ
