“Lakota me je prisilila, da sem poiskal pomoč”
Zgodba Jureta Pirša, nekdanjega brezdomca, ki si s prijateljem deli stanovanje v Pobegih, je ena redkih, ki bi jih lahko opisali kot optimistično. “Nisem se sprijaznil niti s svojo sedanjo situacijo. Upam na delo, da bom lahko privarčeval za avto,” pravi Pirš.
PRIMORSKA >V dnevnem centru za brezdomce, ki je nastal pod okriljem škofijske Karitas, je Jure Pirš ob dnevu brezdomstva, ki so ga po vsem svetu obeležili minuli petek, skupaj z ostalimi uporabniki pojedel kosilo. Skuhali so ga iz zelenjave, ki jim jo tedensko podari kmetijska zadruga Agraria.
V Istri vsi, ki se ukvarjajo s težavami brezdomstva, opozarjajo na pomanjkanje stanovanjskih enot - tako imenovanih podpornih nastanitev. “Nimamo stanovanjskih enot, v katere bi človek lahko odšel in si dokazal, da je sposoben samostojnega življenja,” opozarja Brane Vodenik.
“Center je moje zatočišče”
Čeprav Pirš ni več brezdomec, še zmeraj potrebuje tedenske pakete hrane, ki jih svojim uporabnikom zagotavlja bertoški dnevni center. “Center je moje zatočišče,” pojasni možakar, ki ga je potegnilo na dno, ko je leta 1991 izgubil službo v rudniku Senovo. Na Primorskem živi že 13 let. Spal je tudi v zapuščeni koprski tovarni Inde. “Vedel sem, da je v Bertokih dnevni center. Ampak zaradi ponosa nisem hotel iskati pomoči. Nazad- nje me je lakota prisilila, da sem prišel sem. Ko vidiš, da gre vse dol, se moraš vsak dan sproti opogumljati. Si govoriti, da boš prišel na malo zeleno vejico.”
Bertoški center dnevno obišče približno 17 ljudi. “Najbolj pomembno je, da ne smemo zlorabiti njihovega zaupanja,” pove Darja Zver, strokovna vodja programa. Zaupanja ljudi, ki imajo težave z alkoholom, trdimi drogami, motnje v duševnem zdravju, ki so zapadli v dolgove, izgubili vse ali pa so bili deložirani.
“Vsako leto pa se najde kakšna srečna zgodba. Eden ima že drugič stalno zaposlitev. Eden je abstinent že več kot leto dni in seveda še vedno na majavih tleh. Danes nas je obiskal uporabnik, ki smo mu pomagali izpolniti položnico, s katero je poravnal dolgove. To je velik uspeh zanj in za družbo,” uporabnike pohvali Zverova.
V petek je na vprašanja piranskih dijakov odgovarjal tudi Brane Vodenik, delavec v piranskem sprejemališču in zavetišču za brezdomne Kažun. Med drugim tudi na takšno, zakaj ne prisilijo brezdomcev, da si poiščejo službe. “V skandinavskih državah tisti, ki želi dobiti hrano, mora delati. V Sloveniji raje delimo socialno pomoč, v zameno pa hočemo, da nam dajo mir,” je odgovoril Vodenik in še dodal, da se mu zdi takšen pristop zgrešen.
Letos je pomoč poiskalo 73 ljudi, polovica jih je vključenih v Kažunov program. Zdi pa se, da največje težave šele prihajajo; Vodenik je namreč opozoril, da v Piranu narašča populacija starejših odvisnikov od trdih drog, ki postajajo brezdomni, saj prodajajo vse, kar imajo, tudi stanovanja, v katerih živijo.
Brezdomci tudi na Krasu
Na Centru za socialno delo (CSD) Sežana, ki pokriva štiri kraške občine (Komen, Sežana, Divača in Hrpelje-Kozina), opažajo, da je vse več ljudi, ki jih pesti brezdomstvo ali kaka druga oblika stanovanjske izključenosti. “Gre za razmeroma nov pojav pri nas,” pove Neva Doles, direktorica sežanskega CSD. Že pred leti so v Sežani dogradili bivalne enote, potrebe pa so se v zadnjem času še povečale.
Izstopata dve skupini, ki bi potrebovali posebno obravnavo. V prvo sodijo potencialni brezdomci. To so večinoma samske osebe, dolgotrajni prejemniki socialne pomoči, ki živijo v slabih bivanjskih razmerah. Druga večja skupina pa so dejanski brezdomci, ljudje brez zaposlitve, ki so se jim svojci odrekli, veliko od njih pa ima bodisi težave z duševnimi motnjami bodisi z odvisnostjo.
Danijel Černe, ki se na centru aktivno ukvarja s to problematiko, je postregel s številkami za območje štirih občin. Štirje brezdomci so na cesti in nimajo strehe nad glavo, sedem je rešitev našlo v bivalnih enotah, 21 jih živi v neprimernih bivališčih, sedem jih ima urejeno zakonsko bivališče na CSD, trem pa grozi deložacija.
V obalno-kraški regiji je 340 ljudi, ki sodijo v eno od zgoraj omenjenih skupin, v celotni Sloveniji pa 2569. “Predvidevamo pa, da jih je še več,” je še povedal Černe.
Namen okrogle mize ni bil le razbijanje mita o brezdomstvu kot o urbanem pojavu, ampak tudi deljenje primerov dobrih praks, zato so medse povabili tudi predstavnike iz piranskega Kažuna in sodelavce Pro bono ambulante v Kopru.
ALENKA PENJAK, PETRA MEZINEC
