Leljak predstavil knjigo s seznamom okoli 10.000 “špicljev Udbe”
Publicist Roman Leljak je danes predstavil knjigo Špiclji Udbe, v kateri je seznam okoli 10.000 ljudi, ki so v letih od 1945 do 1960 podpisali sodelovanje s takratno slovensko Službo državne varnosti (SDV). Poudaril je, da pri knjigi ne gre za lov na čarovnice, ampak prikaz tega, kako je delovala SDV in kako obširno mrežo je imela.
LJUBLJANA > Po besedah Romana Leljaka seznam sodelavcev SDV (imenovane tudi Udba) temelji na mikrofilmih, ki jih je leta 1993 na Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji odkril takratni predsednik preiskovalne komisije DZ Jože Pučnik in odredil njihov prenos v Arhiv RS.
Mikrofilmi po besedah Leljaka vsebujejo okoli 800.000 dokumentov, tudi podatke o ljudeh, ki so v letih od 1945 do 1960 sodelovali s SDV. Leljak je do zdaj pogledal dobro polovico dokumentov, pregled preostalih pa ga še čaka, zato do konca leta napoveduje še eno podobno knjigo.
Podobnih mikrofilmov za obdobje po letu 1960 po njegovih besedah ni, je pa mogoče sodelavce SDV razbrati iz drugih dokumentov. Tudi to je naloga, ki ga še čaka, je dejal.
Do zdaj je med sodelavci SDV našel okoli 20.000 oseb (vseh je bilo po njegovem okoli 65.000), v knjigo pa je uvrstil le tiste, ki so lastnoročno podpisale sodelovanje s SDV. Med njimi sta po njegovih besedah tudi nekdanji generalni državni tožilec Anton Drobnič in nekdanji predsednik slovenske skupščine France Bučar.
Prav zaradi Drobniča je imel Leljak, kot je povedal, pred izdajo največ pritiskov. Kljub temu vztraja, da je Drobnič podpisal dve izjavi o sodelovanju s SDV, kakor tudi, da je dejansko delal zanjo: “Bil je zadolžen za študente teologije. Njegov šef na SDV je sicer o njem zapisal, da dela slabo, da ni dosleden pri delu ter da ga je treba spomniti na obveze do SDV.”
Po besedah Leljaka je 60 odstotkov sodelavcev SDV na sodelovanje pristalo zaradi domoljubja, del zaradi materialnih razlogov, del pa zaradi izsiljevanja s strani SDV. “V knjigi teh kategorij nisem ločil, ker menim, da bi s tem v krivičen položaj postavil tiste, ki so sodelovanje kljub pritiskom zavrnili,” je dejal.
V knjigi so poleg imena in priimka objavljeni rojstni podatki sodelavca, kraj bivanja in kodno ime, ponekod pa tudi fotografija. Večinoma gre za osebe, rojene v letih od 1900 do 1930. Leljak dopušča možnost, da je zaradi posameznih nečitljivih dokumentov v knjigi tudi kakšna napaka, pričakuje pa tudi kakšno tožbo.
Po besedah kolumnista Boštjana M. Turka knjiga razkriva eno največjih, če ne največjo tragedijo slovenskega naroda v 20. stoletju, ki je v takšno ali drugačno nesrečo pahnila veliko ljudi. Po njegovih besedah namreč nobena odvisnost človeka ni tako zavezala, kot ga je zavezalo sodelovanje s SDV, pri tem pa ni bil zavezan samo on, pač pa tudi njegovo okolje in njegove žrtve.
STA