“Lokalna demokracija je ključna, pri nas pa velja za drugorazredno”
Neodvisni županski kandidati, ki niso zavezani strankarskim interesom, so brez dvoma zmagovalci vsakokratnih lokalnih volitev. Kar jim daje veliko moč, še posebej, če je njihova zmaga prepričljiva. A občine, ki jim sistem neizprosno omejuje pristojnosti, so pri javnih zadevah tudi nemočne. Kar je morda razlog, meni profesorica z ljubljanske Fakultete za družbene vede Irena Bačlija Brajnik, da zanimanje občanov za lokalne volitve ni takšno, kot bi lahko bilo.
Lokalne volitve običajno na površje prinesejo teme, ki so za povprečnega državljana precej bolj razumljive kot velike dileme nacionalne politike. Se zato ob volitvah županov in občinskih svetnikov bolj neposredno zavedamo svojega vpliva na javne zadeve? So lokalne volitve tisti pravi “praznik demokracije”? Ali je tako razmišljanje nekoliko naivno?
“Tako razmišljanje je teoretično logično in lokalna demokracija velja za pomemben aspekt, kjer se učimo, kako se upravlja in odloča o javnih zadevah. Vendar je obenem tudi naivno. To pa predvsem v državah, kjer imajo lokalne skupnosti precej malo avtonomije. Tako posledično odločajo o zelo majhnem obsegu javnih zadev ali pa so omejene z izjemnim obsegom normativov in standardov, kar jim de facto onemogoča samostojno odločanje. Slovenija je ena izmed teh držav, kar je potrdil nedavni Indeks lokalne avtonomije, ki jo je uvrstil pod spodnjo polovico držav. Zato imamo zdaj paradoks - načeloma je lokalna demokracija ključna v političnem sistemu, pri nas (in tudi v mnogih drugih državah) pa velja za drugorazredno stvar, predvsem zaradi omejenih pristojnosti, ki jih lokalne skupnosti imajo. Tako tudi občani menijo, da je vseeno, kdo je na lokalni oblasti, če ta nima moči.”
“Navadno smo celo označevali lokalne volitve kot 'drugorazredne volitve', ker je bila udeležba toliko nižja. Je pa res, da se zdaj počasi škarje zapirajo, ker pomeni, da gre pri volitvah za vsesplošno apatijo.”
Štejejo osebnosti
Doslej udeležba na lokalnih v primerjavi s parlamentarnimi volitvami ni bila višja, ampak, celo nasprotno, nižja. To torej potrjuje tezo, da, čeprav bi morala lokalna politika biti bližje ljudem in jih bolj zanimati, dejansko ni tako?
“To je zelo običajen trend in Slovenija pri tem nič ne odstopa. Menim, da bi teoretično morala biti udeležba enaka - ni prepričljivega argumenta, da bi morala biti na lokalnih volitvah višja, saj vse ravni oblasti posegajo v posameznikovo življenje -, je pa najbrž že zaradi omenjene nizke avtonomije lokalnih skupnosti na tej ravni udeležba nižja.”
“Ideološka obarvanost na lokalni ravni zbledi oziroma je manj pomembna ali celo nezaželena.”
Kje so temeljne razlike med sliko slovenske nacionalne in slovenske lokalne politike?
“Razlike so lahko izjemne ali pa majhne, odvisno kaj primerjate. Če primerjate javno-politična področja, ki so v pristojnosti posamezne ravni oblasti, potem so razlike občutne. Če sprašujete o boju za oblast, kot najožji definiciji politike, pa je razlika najbrž predvsem v ideološki obarvanosti, ki na lokalni ravni zbledi oziroma je manj pomembna ali celo nezaželena.”
“Ne, nikakršne porasti v aktivnosti državljanov oziroma občanov ni zaznati. Res je, da se nekatere občine odločajo za t.i. participativni proračun, vendar menim, da je tukaj veliko dima in malo ognja.”
Bi se na splošno lahko reklo, da so politikov značaj, uspehi, delo na lokalnih volitvah bolj pomembni kot njegova politična ali ideološka pripadnost? Da torej, ko volimo lokalno, volimo bolj osebno?
“Da, na lokalnih volitvah načeloma ne volimo po ideološki pripadnosti. Osebnost je zelo pomembna, saj se v manjših občinah načeloma med seboj vsi poznajo.”
“Absolutni zmagovalci lokalnih volitev so tako imenovani nestrankarski oziroma neodvisni župani, kar jih odvezuje poslušnosti politiki neke stranke.”
Veliko dima, malo ognja
V zadnjih dveh ali treh letih na ravni lokalne politike veliko govorimo o participativnosti. Predvsem v povezavi s proračuni. Je to za zdaj le filozofski koncept? Ali je res opazen porast v aktivnosti, angažiranosti državljanov?
“Ne, nikakršne porasti v aktivnosti državljanov oziroma občanov ni zaznati. Res je, da se nekatere občine odločajo za participativni proračun, vendar menim, da je tukaj veliko dima in malo ognja. Gre le za to, da se nek majhen del proračuna alocira glede na projektne preference občanov.”
“Osebno ne vidim neke posebne prednosti pri omejitvi mandata. Niti ne poznam študije, ki bi dokazovala da je mandate dobro omejiti.”
Ampak vendarle po vseh občinah pred lokalnimi volitvami pregovorno vznikajo liste iz društev, civilnih pobud ali skupin občanov. Ali ni to simptom želje po participaciji?
“Seveda, če je cilj sodelovati na volitvah. Vendar participacijo načeloma razumemo širše in ne le skozi prizmo volitev, tako da bi težko rekli, da organizacije, ki se ustanovijo le za to, da kandidirajo na volitvah, dejansko bogatijo procese participacije. To je bolj nuja, glede na prej omenjeno zaželeno ideološko nevtralnost.”
Šerifi in večni župani
Kako na vlogo županov vpliva na neki način nedokončana slovenska lokalna samouprava, zaradi katere med županom in predsednikom vlade ni vmesne ravni oblasti, torej regije ali pokrajine?
“Specifično na vlogo županov to načeloma bistveno ne vpliva. Morda jim ni treba toliko sodelovati z drugimi občinami, kar bi v primeru pokrajin morali. Drugače pa imajo župani pač svoje pristojnosti, ki se najbrž tudi po uvedbi pokrajin ne bi spremenile, glede na to, da je lokalna samouprava ustavna kategorija in občinam ne gre kar tako povprek jemati pristojnosti.”
O nekaterih županih govorimo kot o “lokalnih šerifih”. Kaj menite o tem izrazu in pojavu?
“Načeloma Slovenija sodi po tipologiji med države s tako imenovanimi 'močnimi župani', to jim sistemsko daje nekoliko več moči kot v večini drugih držav. Poleg tega so absolutni zmagovalci lokalnih volitev tako imenovani nestrankarski oziroma neodvisni župani, kar jih odvezuje poslušnosti politiki neke stranke. Morda naziv od tu, pa tudi tipi osebnosti, ki se znajdejo na županskih položajih, so nekako anekdotno takšni.”
V Sloveniji je kar nekaj županov, ki “vladajo” že 24 let. Na Primorskem sta dva. Bi število županskih mandatov morali omejiti?
“Osebno ne vidim neke posebne prednosti pri omejitvi mandata. Niti ne poznam študije, ki bi dokazovala, da je mandate dobro omejiti. Nasprotno lahko v majhnih občinah dosežemo, da ne bo kandidatov, saj so že zdaj občine, v katerih se za mesto župana poteguje le en kandidat.”
