Neenakost boli
Ali se sploh zavedamo, kako neenakost boli, sprašuje varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer v poslanici ob mednarodnem dnevu človekovih pravic. Človekove pravice so vodilo pri ocenjevanju ravni spoštovanja človekovih pravic, ki jih na normativni ravni zagotavljajo ustava, zakoni in mednarodni dokumenti s področja varstva človekovih pravic.
LJUBLJANA > “Človekove pravice in svoboščine so kakor oklep, ki nas ščiti,” je Vlasta Nussdorfer zapisala v poslanici, ki jo je predstavila na današnjem sprejemu za najvišje predstavnike državnih institucij, civilne družbe in diplomatskega zbora.
“Ali se sploh zavedamo, kako neenakost boli, kako je težko v vsakdanji svet vstopiti ljudem z obrobja družbe, vsem socialno izključenim, nemočnim, razžaljenim in ponižanim ter se boriti za svoje pravice,” sprašuje. “Ali vemo, kako težko je posameznikom, zlasti brez dosegljive pravne pomoči, razbrati pravice in dolžnosti iz tisočerih zakonov in podzakonskih aktov ter ubrati prave poti za njihovo uveljavitev,” dodaja.
Kot hlapci od institucije do institucije
Po njenih besedah ni dvoma, da je potreba po varuhu človekovih pravic po zakonu, ki je začel veljati pred 20 leti, premosorazmerna s problemi, ki jih doživlja družba, težavami ljudi na številnih področjih življenja in udejstvovanja, s težko finančno in socialno krizo ter razjedanjem pravne države. “Varuh je pogosto celo zadnje upanje ljudi, ki se kot hlapci Jerneji poganjajo od institucije do institucije, upajoč na čudežni izhod, ki bi jim prinesel odgovor na nenehno vprašanje, ali so jim bile kršene človekove pravice,” je opozorila.
Ob številnih kršitvah in neupoštevanju varuhovih priporočil tudi sama postavlja vprašanje, ali je varuh brezzobi tiger. Vprašanje je po njenih besedah povezano s številnimi pobudami in pismi pobudnikov, ki trdijo, da je varuh njihovo zadnje upanje.
“Številna zahvalna pisma, ki nam jih pišejo po posredovanju in uspešno rešeni varuhovi zahtevi za odpravo ugotovljenih kršitev, dokazujejo, kako potrebna je ta institucija v naši družbi,” je izpostavila.
Spoštovanje je drago, nespoštovanje pa dražje
Spoštovanje pravic je zagotovo drago, a nespoštovanje je običajno celo dražje, opozarja. Pravice je treba spoštovati brez odlašanja in izgovarjanja na krizo.
Med drugim je spomnila na vprašanje etike v javni besedi. “Izrečena ali zapisana beseda lahko rani čustva posameznika ali celo družbenih skupin in povzroča nadaljnja razdvajanja ljudi med naše in vaše, verujoče in ateiste, partizane in domobrance ter druge delitve, kar jih poznamo,” je poudarila. Vzrok številnih prenagljenih in s čustvi obarvanih nastopov je celo sovražnost, pot od izrečenih besed nazaj pa je včasih celo nemogoča, pravi.
Generalna skupščina Združenih narodov je na današnji dan leta 1948 sprejela splošno deklaracijo človekovih pravic.
STA