Nekateri bodo iskali službo,drugi mirno ali “divje” naprej
Dober mesec po prvem krogu lokalnih volitev in tri tedne po drugem krogu, v katerem so se za prvo mesto na čelu 15 od 24 primorskih občin potegovala nova in “stara” imena, je velika večina županov in županj že začela oziroma nadaljuje z delom. Kaj pa počnejo oziroma bodo počeli zlasti dosedanji župani, ki jim v drugem krogu ni uspelo, in nekateri bolj izpostavljeni kandidati? No, med njimi je nekaj upokojencev, nekateri pa si bodo morali poiskati službo.
PRIMORSKA > “Na žalost moram priznati, da sem upokojenec, čeprav mi ta oznaka ne paše,” priznava Marjan Poljšak, ki je 14 let vodil ajdovsko občino, letos pa je županovanje predal Tadeju Beočaninu. 69-letni diplomirani inženir kemije, poslanec, politik in župan pravi, da bo tudi v prihodnje živel “intenzivno in divje”, da bo aktiven na vseh področjih. “Človekovo življenje ima smisel, če je intenzivno. Tako bom tudi živel, dokler mi bodo služile moči. Posvečal se bom vnukom, še več bom hodil v hribe, vsega bo več. Tudi s politiko na nivoju države se bom bolj intenzivno ukvarjal. To nekaterim ni najbolj všeč, ampak absolutno se ne strinjam z aktualno namero za razprodajo državnega premoženja, zato bom sodeloval po svojih močeh v akcijah in pobudah, ki se bodo temu zoperstavile.”
Po 20 letih je dovolj
Zlatko Martin Marušič pa je po tem, ko mu v drugem krogu lokalnih volitev ni uspelo še v šesto (p)ostati župan Občine Miren-Kostanjevica, končal aktivno politično kariero. Kot pravi, je namenoma kandidiral samo za župana in ne tudi za občinskega svetnika. “Po dvajsetih letih je dovolj, od politike se poslavljam,” potrjuje Marušič, ki je od 1. maja letos upokojenec. Že kot nekdanji predsednik KS Opatje selo in nato 20 let kot župan je bil znan kot “ljudski človek”, ki je bil veliko med občani in navzoč na bolj ali manj vseh večjih ali manjših dogodkih v krajih po občini. Tako bo tudi v prihodnje, napoveduje: ne bo sicer aktiven v politiki, pač pa v družbenem in družabnem življenju mirensko-kostanjskega območja.
Donedavni bovški župan Siniša Germovšek je trenutno doma. Koristi zakonsko možnost trimesečnega nadomestila v višini 80 odstotkov plače. “Ni me čakala služba in nisem imel plana B. Iskal bom službo, se pa ve, kako je v tem času težko. Če mi ne bo uspelo, bom šel na zavod za zaposlovanje. Do upokojitve imam še veliko let.” Vsem tistim, ki pravijo, da bo spet lahko delal v kampu Polovnik, pa odgovarja: “Naše družinsko podjetje je najemnik kampa, ki je v lasti turističnega društva Bovec. Sem solastnik, toda tam sta že zaposlena moja sinova, zame ni več prostora. Ne morem vreči sina na cesto. Kamp je sezonskega značaja, ne omogoča večjega števila delovnih mest.” Tudi v občinski svet ni bil izvoljen. Kot pravi, pa bo s svojimi izkušnjami in znanjem na voljo svetniku, ki je bil izvoljen z njegove Liste za Bovško.
Ni pa znano, kaj bo počela donedavna kobariška županja Darja Hauptman, ki v drugem krogu ni uspela, saj se na klice ni odzvala.
Zdaj že nekdanji cerkljanski župan Miran Ciglič se namerava upokojiti. Vseh pogojev po izkoriščenem čakanju še ne bo izpolnil, a bo čakal, pravi. Po izteku obdobja na občinski plači ima sicer možnost zaprositi za trimesečno podaljšanje, a je prepričan, da mu, glede na razmere, ki vladajo v Cerknem, mandatna komisija tega ne bo odobrila. Sicer pa kot občinski svetnik ostaja aktiven v lokalni politiki.
Istrskim kandidatom ni dolgčas
Sebastjan Jeretič po tem, ko mu ni uspel naskok na piransko župansko mesto, nadaljuje delo kot svetovalec koprskega župana Borisa Popoviča. Kljub temu, da ni uspel premagati Petra Bossmana, pravi, da je bila kandidatura “fajn” izkušnja, ki mu je omogočila, da je predstavil dogajanje, v katero je bil vpleten v preteklih letih, in svoje zamisli za razvoj podjetništva, odpiranje delovnih mest in podobno.
Prav tako županu Popoviču še vedno svetuje tudi Gašpar Gašpar Mišič, ki je bil poražen v tekmi za ankaranski županski stol. Mišič seveda ostaja tudi na čelu Komunale Koper.
Branko Simonovič, ki ni uspel premagati dosedanjega izolskega župana Igorja Kolenca, je od maja lani v pokoju. “To, da sem tudi generalni sekretar Desusa, ni zaposlitev,” opozarja. Drugi krog volitev mu je prinesel veliko spoznanje, da za volilce niso odločujoči volilni programi. “Moj je bil dober, zagovarjal je socialne pravice. Še zdaj verjamem vanj,” ostaja neomajen.
Tudi doma je treba kaj postoriti
“Moje življenje bo, upam, lepo, odslej pa tudi umirjeno,” je za PN povedal Jernej Verbič, ki se je po 12 letih brez posebnega razočaranja poslovil od županskega mesta v Postojni. Kaj natančno namerava početi, ni povedal, očitno pa ni niti pretirano zaskrbljen, saj mu do upokojitve ne manjka veliko.
Po neuradnih informacijah bi se tako utegnil prijaviti na zavodu za zaposlovanje. Medtem pa ima, kot je poudaril, veliko za postoriti tudi doma. “Zadnji meseci so bili zelo naporni. Moška roka bo prišla prav pri hiši.” Toda vse dni moške roke ne bo doma, daj Verbič do izteka mandata ostaja državni svetnik, izvoljen pa je bil tudi v postojnski občinski svet, tako da se od politike še ne poslavlja povsem.
Valenčičeva in Božič (še) brez službe
V nekoliko težjem položaju je nekdanja poslanka Kristina Valenčič, ki se je v Ilirski Bistrici v župansko tekmo podala z upanjem na zmago, a ji je ta nazadnje za las ušla. Na naše vprašanje, ali se bo vrnila na ilirskobistriško upravno enoto, kjer je pred izvolitvijo v parlament delala kot načelnica, je odgovorila, da je bila tam zaposlena za določen čas, to je za čas trajanja mandata načelnice, tako da je delovno mesto ne čaka. “Od prenehanja poslanskega mandata intenzivno iščem zaposlitev. Sem na trgu, tako kot vsak drug državljan, ko ostane brez zaposlitve. V teh časih, sploh z oznako 'politik', zaposlitve ni lahko dobiti. Ker pa sem v življenju že marsikaj počela, sem prepričana, da se bo v kratkem našla tudi ustrezna rešitev,” nam je povedala.
Na vprašanje, ali jo zanima mesto podžupanje, pa: “Kljub različnim namigovanjem Bistra lista ostaja zvesta svojemu programu in svoji ideji, da se mora politika spremeniti, da se morata politično kupčkanje in iskanje predvsem lastnih interesov enkrat končati. Zato je najbrž razumljivo, da osebno mesta podžupanje ne morem sprejeti, tudi če bi mi bilo ponujeno.”
Precej boleč je bil poraz za dosedanjega župana Občine Hrpelje-Kozina Zvonka Benčiča Midreta, predvsem zato, ker je po dveh mandatih na čelu občine računal še na tretjega. Eksistenčnih težav kljub porazu ne bo imel, saj je star 66 let in že precej let upokojen (pred županovanjem je bil prometni inšpektor). Tudi županski mandat je zato doslej opravljal nepoklicno. Tako kot Verbič bo tudi Benčič Midre v novem mandatu občinski svetnik.
Bolj negotova leta čakajo dosedanjega komenskega župana Danijela Božiča. Do upokojitve bo moral nabrati še kar nekaj let delovne dobe in starosti, saj je marca dopolnil šele 55 let. Pred štirimi leti je zaradi poklicnega opravljanja županske funkcije pustil službo direktorja Visokošolskega središča Sežana, ki ima zdaj drugega direktorja. Kaj bo torej delal zdaj, ko je županske posle predal novemu komenskemu županu Marku Bandelliju? “Ne vem,” nam je na kratko odgovoril.
V Sežani in Divači neuspešni kandidati nimajo takšnih težav. Dosedanji divaški župan Drago Božac je že nekaj let upokojenec in se za nov županski mandat sploh ni potegoval. Celo nova divaška županja Alenka Dovgan Štrucl se ne bo odrekla svojemu s.p.-ju in bo županovala nepoklicno, a bo občini kljub temu vsak dan posvetila najmanj osem ur.
David Škabar, ki je v Sežani v drugem krogu tesno dihal za ovratnik prejšnjemu in sedanjemu županu Davorinu Terčonu, ima varno službo na Slovenskih železnicah. Bi si pa moral Terčon v primeru poraza iskati novo službo.
Novinarji PN