Obletnica osvoboditve taborišča pod Ljubeljem
Ob 68. obletnici osvoboditve taborišča Mauthausen pod Ljubeljem sta včeraj potekali slovesnosti na slovenski in avstrijski strani Karavank, skozi katere so med drugi svetovno vojno ujetniki kopali predor. Na slovenski strani se je zbralo nekaj sto ljudi, tokrat prvič pri spomeniku Obtožujem, saj država ni poskrbela za ureditev spominskega parka.
LJUBELJ > Slovenska država se danes sooča s številnimi izzivi, ob tem pa mora ohranjati zgodovinski spomin na dogodke, kakršni so se dogajali med drugo svetovno vojno, da se ti ne bi nikoli več ponovili, je na slovesnosti kot osrednja govornica govorila ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Anja Kopač Mrak.
Človekove pravice pripadajo vsem
“Vedno znova, tudi danes najdemo nekoga, ki nam ni všeč, nekoga, ki mu morda ne bi dali enakih pravic. Človekove pravice pa so univerzalne in pripadajo vsem. Tega se moramo vedno znova spomniti,” je poudarila.
Ministrica si želi, da bi se tovrstnih spominskih dogodkov udeleževalo čim več mladih, da bi tudi nove generacije ohranjale zavest o tem, kakšna vrednota je svoboda. Med več sto udeleženci slovesnosti so bili večinoma starejši, med njimi tudi nekateri nekdanji interniranci Mauthausna in njegovih podružnic, med živečimi pa ni več nobenega slovenskega interniranca ljubeljskega taborišča.
V predoru delalo 1800 internirancev
Kot eno izmed 49 podružnic koncentracijskega taborišča Mauthausen je bilo taborišče pod Ljubeljem edino koncentracijsko taborišče na Slovenskem. Suženjsko delo v predoru je opravljalo okrog 1800 političnih internirancev različnih starosti in poklicev, pripadniki 13 narodov. Največ je bilo Francozov, Poljakov, Rusov in Jugoslovanov.
“Prav je, da se znova spomnimo ljudi, ki so tu trpeli, in da zgodovina ostane taka, kot je bila,” je poudaril tržiški župan Borut Sajovic in dodal, da je čas, da se nehamo prerekati, “ker se točno ve, kdo je bil zaprt na eni strani žice, premražen in prestrašen, in kdo je bil na drugi strani žice”.
Država ni uredila spominskega parka
Slovesnost, ki jo je pripravila Občina Tržič v sodelovanju s Koordinacijskim odborom žrtev vojnega nasilja pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in tržiškim združenjem, je namesto na travniku, kjer so ostanki taborišča, potekala na drugi strani ceste, kjer stoji spomenik Obtožujem. Razlog za to je neurejeno upravljanje s spominskim parkom.
Lastnik zemljišča je sklad kmetijskih zemljišč, za območje pa naj bi kot za kulturni spomenik skrbelo ministrstvo za kulturo, vendar je dejansko za urejanje območja v zadnjih letih skrbela tržiška občina, ki pa tega ne zmore več. Letos je tako poskrbela le za ureditev okolice spomenika Obtožujem, ki je v občinski lasti, in prenovila eksponate v spominski sobi.
Župan je na državo včeraj ponovno naslovil poziv, naj poskrbi za svojo lastnino, da je ne bosta preraščala plevel in grmovje. Občina je pripravljena prevzeti območje v last in upravljanje ter prispevati polovico denarja k vzdrževanju, ki letno stane okrog 30.000 evrov.
“Kar se tiče patriotizma in domoljubja, nas na avstrijski strani že krepko prehitevajo,” je opozoril Sajovic in spomnil, da naj bi v prihodnjih letih na avstrijski strani Ljubelja postavili tudi spominsko obeležje.
Skupna proslava obeh držav
“Avstrijce prekašamo le še po udeležbi navadnih ljudi na vsakoletni spominski slovesnosti,” je opozoril Sajovic, ki razmišlja, da bi v prihodnje Slovenija in Avstrija namesto dveh ločenih proslav na vsaki strani predora pripravili le eno skupno proslavo, ki bi bila eno leto na slovenski, drugo leto pa na avstrijski strani. To bi oba naroda še bolj povezalo.
STA
