Odločitev, kako naprej, je naša
Takle čas pred petnajstimi leti nas je bil en sam optimizem, dobro desetletje po osamosvojitvi nas je čakala zunanja potrditev tega, da delamo prav. Za povprečnega Slovenca je bilo to vse, kar je potreboval: potrditev v Bruslju, Washingtonu, Berlinu, Rimu. Moskva? Koga briga! Peking? Še manj! Te dni pred 15 leti je bila Slovenija že kakšen mesec v Natu, članstvo v EU je bila stvar pojutrišnjega dne. Na rožnatem obzorju se nam je izrisovalo obdobje miru, blagostanja in sreče. Danes je vse drugače.
Članstvo v EU je Sloveniji nedvomno prineslo več plusov kot minusov. Lahko se sicer zgražamo nad odtujenimi birokrati v Bruslju, “novem Beogradu”, lahko nam ne diši pogosto prevelika zbirokratiziranost institucij, lahko nas moti to in ono. A dejstvo je, da članstvo v EU prinaša določena pravila, zaradi katerih živimo bolje in zaradi katerih je na vseh ravneh vendarle manj “mutenja”. Ne nazadnje ne gre odmisliti denarja, ki ga članice lahko prejmejo za različne projekte, če so le dovolj dobro pripravljeni, pa za evropska vlaganja v infrastrukturo, kulturo, študijske izmenjave ... Pod črto je projekt za Slovenijo nedvomno pozitiven.
Vprašanje, ki si ga velja zastaviti, je, kaj se je v minulih petnajstih letih zgodilo z Unijo samo. Drsi namreč na obrobje svetovnega vpliva, prehitevajo nas Kitajci, Američani in Rusi, Ankara je z zadrževanjem milijonov migrantov Bruselj stisnila v kot, na globalnih prizoriščih (Afrika, Bližnji vzhod, Severna Koreja) Unija ne igra omembe vredne vloge.
Paradoks današnje Evropske unije leži v tem, da največ razmisleka o njeni prihodnosti izhaja od tam, kjer jo najbolj načenjajo. Iz srednje Evrope in Velike Britanije.
Tudi prelomne tehnološke novosti (google, facebook, Tesla, twitter, tinder, iphone ...) zadnjih dveh desetletij prihajajo od drugod. Na šanghajski lestvici svetovnih univerz je prva univerza iz članice EU (ki ni Velika Britanija) šele na 29. mestu in sicer Univerza v Københavnu, evropske univerze se začnejo pogosteje pojavljati šele okrog 50. mesta. Slovenija? Ljubljanska univerza je v skupini med 401. in 500. mestom. Tu smo. Evropsko prebivalstvo se stara, demografski obeti so katastrofalni, pokojninski sistemi se zaradi tega rušijo. Še kar žalostna podoba prostora, na katerem so skoncentrirane nekatere od najbolj razvitih držav sveta, v katerih se živi najbolje na svetu.
In kaj počnemo mi? Ukvarjamo se sami s sabo. Neskončno dolgo rešujemo brexit, Bruselj skuša obrzdati na novo samozavestne srednjeevropske države. Paradoks današnje Evropske unije leži v tem, da največ razmisleka o njeni prihodnosti izhaja od tam, kjer jo najbolj načenjajo, iz srednje Evrope in Velike Britanije.
V Evropi so na pohodu agresivna populistična gibanja in politiki: Salvini, Kaczyinski, Orban, Le Pen, pri nas po njihovih stopinjah caplja Brščič s svojo Domovinsko ligo. Pod leporečjem o zavzemanju za evropskega, našega, belega človeka, kristjana, se skrivata povsem običajna šovinizem in rasizem. Projekcije izidov bližnjih evropskih volitev kažejo, da se bo njihov in vpliv njihovih sledilcev v Evropskem parlamentu okrepil. Če so napovedi zanesljive, bo ta vzpon šel na račun upada vpliva etabliranih strank, v prvi vrsti socialistov, evropske ljudske stranke in liberalcev. Ekstreme poznamo tudi na levi, seveda, vendar so praviloma bolj benigni od tistih ne desni. Povedano na primeru Slovenije: Kordiš iz Levice je samo smešen, omenjeni Brščič je nevaren.
Evropsko unijo v prihodnjem petletju, naslednje volitve bodo leta 2024, čakajo prelomne odločitve, v prvi vrsti bo morala dozoreti odločitev, v kakšni obliki naprej. Resnih obetov nove širitve ni, zelo resno pa je treba računati, da bo v doglednem času ena država članica manj. To je tisto, kar je gotovo. Ostalo je v zraku. Ta vprašanja nas zadevajo bolj, kot se morda zdi. Zato velja možnost, ki jo ima vsak od nas, starejših od 18 let, vzeti resno. Volitve so edina možnost slehernika, da vpliva na to, kdo in kako mu bodo vladali. Po volilnem 26. maju bo prepozno.