Onkraj arbitražne zaupnosti

Žal tega ne moremo reči za pomorsko (ne)usmerjeno politiko, ki z redkimi izjemami že skorajda četrt stoletja ignorira večino resolucijskih zaobljub.

Res je, da sem arbitražnemu sporazumu bolj naklonjen kot ob njegovem spočetju, ker je po referendumu in ratifikaciji obvezujoč mednarodnopravni akt in sredstvo za mirno rešitev škodljivega spora med sosedama, ki bi morali pod skupno evropsko streho čimprej zaživeti v prijateljskem sožitju. Toda če bi bila ta bilateralna zaveza boljše izpogajana, bi bil večji optimist glede dokončne morske in kopenske razmejitve spornega teritorija, tako pa so to le še pobožne želje in zamrli kriki osamljenih brodolomcev. Zato mi dovolite, da znova in morda poslednjič povzamem svoje trdno prepričanje, ker mi ni vseeno in mi nikoli ne bo, kako neodgovorno se razdaja in razprodaja dežela na morski strani Triglava.

Prvič, če bi bil postopek javen, kot je praksa in trend mednarodnih arbitraž ter celo sodišč, bi lahko vzpodbudil še kakšen dokaz, recimo od policistov, ribičev, solinarjev, morskih biologov, zgodovinarjev in geografov. Na žalost je bila dogovorjena zaupna procedura, zato nas ne sme pretirano čuditi, da je nedavno Hrvaška zavrnila prepozno ozaveščen slovenski predlog, četudi lahko le ugibamo, zakaj se sosedi bojijo javnega razgaljenja dejstev in juridičnih podlag. Tudi taktika slovenskih politikov, da navzlic mednarodnim pravilom in običajem ne zahtevajo izločitve notorično vnaprej odločenega in nekajkrat celo nesramnega hrvaškega arbitra, ostaja neznanka, ki je razumljiva le veljakom na Gregorčičevi, Erjavčevi in Šubičevi ulici v Ljubljani.

Drugič, v sporazumu manjka izrecna omemba načela zunanje pravičnosti (ex aequo et bono), ki bi klasičnemu “zdravljenju” z mednarodnim pravom lahko odločilno pomagalo s “homeopatijo” in odpravilo specifično mejaško bolezen s kreativno, za Slovenijo ugodnejšo razsodbo. Resda naj bi arbitraža uporabila “mednarodno pravo, pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov za dosego poštene in pravične odločitve, upoštevajoč vse relevantne okoliščine”, toda samo za opredelitev stika Slovenije z odprtim morjem in režima za uporabo ustreznih morskih območij, ne pa za potek meje med obema državama na kopnem in morju, torej v Piranskem zalivu

Tretjič, zaradi nebuloznosti stika (junction) z odprtim morjem bi bilo učinkoviteje zahtevati, naj se določi teritorialni izhod Slovenije na odprto morje, kot to predvideva bela knjiga o meji med Slovenijo in Hrvaško iz leta 2006. Bojim se, da bodo arbitri, ki se zaradi svoje posebne vloge ne želijo zameriti nobeni strani, previdno konservativni in z malo sreče vsaj malce fleksibilni, kar bi pomenilo podobno delimitacijo kot v nesojenem sporazumu Drnovšek-Račan: Slovenci bi dobili približno dve tretjini zaliva in koridor alias dimnik v širni svet. V najboljšem primeru bomo seveda deležni tistega, kar zahteva slovenska politika s pomočjo opevanih in mastno plačanih mednarodnih pravnikov. Zato ponovno apeliram na obe ekipi in arbitre, da uresničijo osmi odstavek 6. člena sporazuma o arbitraži, ki se glasi takole: “Arbitražno sodišče lahko v vsaki fazi postopka pomaga pogodbenicama pri njunih prizadevanjih najti prijateljsko rešitev spora, ob njunem soglasju.” Kdo ve, če ne bi bila takšna pot ugodnejša za obe strani, nenazadnje to potrjujejo nekateri uspeli primeri iz mednarodne prakse.

Še vedno menim, da bi bila glede na vse razpoložljive dokaze, zgodovinski dolg Hrvaške do Slovenije in mednarodno pravo najmanj krivična kopenska meja po sredini savudrijskega polotoka, s katero bi “odrešili” zaselke Mlini - Škrilje, Bužini in Škodelin južno od Dragonje, celoten Piranski zaliv pa bi tudi formalno pripadal Sloveniji kot notranje morske vode brez morebitnega očitka, da bi hrvaška obala neposredno mejila na slovensko morje. Naše morje bi pri savudrijskem rtu zavilo proti južni točki T5, pri čemer bi ga spodaj omejevala nova črta, zgoraj osimska meja, izhod skozi omenjeno točko v mednarodne vode pa bi moral biti dovolj širok, da bi omogočal varno plovbo. Hkrati bi tamkaj arbitraža določila režim za uporabo morskih območij, kot sta denimo zaščitna ekološka cona in epikontinentalni pas. Ker Slovenija vsega tega ni terjala, temveč je pos(t)lala minimalistične zahteve, se bodo mokre sanje nekega jutra za vedno razblinile in posušile v belo packo.

“Zdaj je drugače,” je tožil Tone Pavček, domoljubje je beseda, “ki je nekoč imela zven in pomen in je bila postavljena visoko, prav skupaj z besedo čast.” Danes, v času, ko imamo pravo državnost, pa izgublja nekdanjo ceno, beseda je zastarela, “ne zveni ne modno ne donosno, njen pomen je pogosto celo vzrok za posmeh.” Prihodnost bo neusmiljeno pokazala, kdo je imel prav in kdo se je motil glede pisanja slovenske ozemeljsko-morske sodbe, kdo je bil domoljub ali opsovani “nacionalist” in kdo hlapec ali kaj hujšega, slehernik pa naj se že zdaj odkrito zazre v lastno zrcalo in si odgovori na eno od temeljnih bivanjskih vprašanj: “Kaj sem pa jaz dobrega storil za svojo domovino in za svoj narod?”