Patria: Sodbe razveljavljene zaradi nezadostne konkretizacije znakov in ravnanja Masleše

LJUBLJANA > Izjema je pritožba Janeza Janše, kjer so ugotovili, da mu je bila zaradi ravnanja predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše kršena pravica do nepristranskega sojenja.

Kljub že ugotovljeni kršitvi 28. člena ustave, so ustavni sodniki šli tudi v presojo očitane kršitve pravice do nepristranskega sojenja na vrhovnem sodišču, in sicer v delu, ki se nanaša na Maslešo, saj gre za vrh rednega sodstva v državi.

Masleša je namreč sodeloval pri odločanju o zahtevah za varstvo zakonitosti v tej zadevi, nekaj mesecev pred tem pa se je po ugotovitvah ustavnega sodišča v javnem govoru “kritično odzval na destruktivne napade na sodnike, ki zaradi zaveze molčečnosti ne smejo odgovarjati na kritike”. Ob tej priložnosti je kritiziral stališča, ki jih je izrazil Janez Janša o višjem sodišču, ki je zavrnilo njegovo pritožbo, so spomnili na ustavnem sodišču.

Ne gre namreč za vprašanje morebitne subjektivne nepristranskosti Masleše v vlogi predsednika senata, ki je odločal o zahtevi za varstvo zakonitosti, so zapisali, temveč za ohranjanje videza nepristranskosti sodišča v objektivnem pomenu. Med okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti sodnikov, prištevajo tudi kritičen odziv na javna stališča obsojenega. Masleša zato po njihovem mnenju ne bi smel sodelovati v vlogi predsednika senata, ki je odločal o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Kršitev ustavnega načela zakonitosti v kazenskem pravu pa ustavni sodniki ugotavljajo zaradi nezadostne konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja. V primeru predsednika SDS Janeza Janše je šlo za obsodbo zaradi domnevnega sprejema obljube nagrade oz. provizije za vplivanje v postopku izbire ponudnika osemkolesnikov. Pri upokojenem brigadirju Tonetu Krkoviču za sprejem obljube nagrade v zameno za podporo Rotisu, v primeru prokurista Rotisa Ivana Črnkoviča pa za obljubo nagrade v zameno za pridobitev posla.

Kot izhaja iz izpodbijanih sodb, sodišče ni ugotovilo Janševih ravnanj, ki bi sama po sebi neposredno pomenila sprejem (obljube nagrade) niti ne neposrednega ravnanja, ki bi samo po sebi pomenilo dajanje navodila za terjanje predplačila provizije (navodila naj bi Janša dal Jožetu Zagožnu).

Ustavno sodišče v odločbi ocenjuje, da iz izpodbijanih sodb ni mogoče razbrati, da so sodišča pri ugotavljanju, ali odločilna dejstva ustrezajo zakonskemu znaku sprejema (obljube nagrade), sploh opravila presojo z vidika ustavnih zahtev načela zakonitosti. Že zato je bila kršena pravica, ki jo ustava zagotavlja kot ustavnomaterialno jamstvo obdolžencu v kazenskem postopku, so ugotovili sodniki.

Po ugotovitvah ustavnega sodišča je tudi jasno, da dana obljuba nagrade, če je do nje prišlo, še ne označuje ravnanja domnevnega storilca - sprejema nagrade, prav tako konkretizacija nagrade ne.

Prvostopenjsko sodišče bo moralo v skladu z ugotovitvami iz današnje odločbe “iz ugotovljenega dejanskega stanja zgodovinskega dogodka izluščiti dejstva konkretnega dejanskega stanja zaradi njegove primerjave z zakonskim dejanskim stanjem”. Do tega bo treba priti z razlago zakonskega pojma sprejema (obljube nagrade).

Upoštevati bo moralo, da posamezna ugotovljena ravnanja, ki niso sama po sebi lastna sprejemu obljube nagrade, ne pomenijo uresničitve tega zakonskega znaka.

Ustavni sodnik Mitja Deisinger je v ločenem pritrdilnem mnenju izpostavil, da je svojim kolegom predlagal oprostitev vseh treh pritožnikov, a predlog ni dobil večinske podpore. Prvostopenjski sodnik, ki bo obravnaval zadevo, se ne bo mogel izogniti ugotovitvi, da v opisu dejanja ni konkretiziranih abstraktnih zakonskih znakov izvršitvenih dejanj, ni navedenega časa in kraja storitev kaznivih dejanj, ni opisa sostorilstva ter je v obtožnem predlogu podano nezakonito nasprotje opisov dejanj, ugotavlja Deisinger. Prepričan je, da bo moral sodnik najprej presoditi opis dejanj v obtožnem predlogu.

Deisinger se je v ločenem mnenju opredelil tudi do vprašanja zastaranja kazenskega pregona v ponovljenem postopku. Po njegovem je treba upoštevati določila kazenskega zakonika, ki je veljal, ko naj bi se zgodila kazniva dejanja v tej zadevi, kar pomeni, da bi pregon moral zastarati avgusta letos.

Ločeno mnenje je sestavila tudi Jadranka Sovdat, v njem pa je dodatno osvetlila razloge za razveljavitev sodb. V postopku nastajanja odločb in ustavnopravnega argumentiranja sprejetih odločitev so sodniki preigrali tudi argumente, ki bi lahko pripeljali do drugačnih ocen, a so stališča za razveljavitev sodb pretehtala, je zapisala. Mnenju se je pridružil tudi predsednik sodišča Miroslav Mozetič.

STA