Politiki na spletu za svojo promocijo

LJUBLJANA> Svetovalka za javno nastopanje Marta Kos Marko pa opozarja na potrebo po regulaciji takega dialoga. V svetu je komuniciranje prek spletnih socialnih omrežij po njenem mnenju trend, ki se mu ne moremo upreti bodisi v zasebnem bodisi v javnem sektorju. V Sloveniji smo se v te trende vključili, vprašanje pa je, ali vse to obvladamo, je v času, ko komuniciranje politikov prek spletnih omrežij postaja vse bolj običajno, dejala svetovalka za javno nastopanje.

Tako komuniciranje politikov namreč po njenih besedah kaže na to, da se ljudje premalokrat zavedajo, da je vse, kar je objavljeno na socialnih omrežjih, javno in da drugi lahko to kadar koli uporabijo določeni osebi v prid ali v škodo.

Pri tem navaja denimo prvaka SDS Janeza Janšo, ki je na Facebooku objavil fotografije z nosečo ženo, in ravnanje nekdanje tožilke iz Slovenj Gradca Aleksandre Štiblar, ki je na spletu komentirala postopek, ki še teče.

Tvitanje za hiter učinek

Marta Kos Marko opozarja in pričakuje, da se bodo na tem področju uveljavila določena pravila in "zdrava kmečka logika". V Sloveniji sicer, kot pravi, ne pozna institucije ali zasebne družbe, razen nekaterih multinacionalk, ki bi imela predpisano, kako smejo zaposleni komunicirati prek socialnih omrežij. Po njenih besedah bi bilo dovolj že, če bi v etičnem kodeksu predpisali, da morajo zaposleni v komunikaciji upoštevati lojalnost svojemu podjetju.

"Žalostno sicer je, da je komunikacija politikov prek socialnih omrežij, kot je Twitter, velikokrat edina ali prva komunikacija," ugotavlja strokovnjakinja. Toda politiki to po njenih besedah delajo z namenom, da bi informacija hitreje prišla javnost in tudi do določenih bralcev. Med politiki, ki tako pot komuniciranja najpogosteje uporabljajo, omenja predsednico LDS Katarino Kresal.

Komuniciranje v živo je boljše

Po eni strani se Marti Kos Marko tako zdi dobro, da politiki sledijo tem trendom, toda na splošno je "komunikacija v živo boljša kot obrekovanje ali obračunavanje prek socialnih omrežij". Da lahko na tak način politik neposredno pove svojo resnico, je po njenih ocenah pozitivno, vendar le, če je ta komunikacija dobra.

Prav tako je napredek "v demokraciji, če lahko javnost neposredno komunicira s širšim krogom javnosti, saj so to vlogo oziroma privilegij dolgo časa imeli mediji le zase". Toda strokovnjakinja pri tem opozarja na način komunikacije, kjer pa nam peša.

Dobro za politike in slabo za javnost

Uroš Pinterič, sicer soavtor knjige Informacijsko komunikacijske tehnologije v sodobni družbi: multidisciplinarni pogledi, meni, da je uporaba socialnih omrežij med politiki na eni strani odraz modernosti, na drugi pa gre za upravljanje z informacijami. Informacije, ki jih politiki tako posredujejo, olajšajo delo novinarjem, pomemben vidik pa je po njegovem mnenju tudi to, da politiki na tak način lahko precej upravljajo z informacijami, ki jih posredujejo.

Pinterič se strinja, da je to pozitivno za politike, ker se tako lahko izognejo kritičnemu razmisleku o tem, kaj oni dejansko delajo. Ni pa tak način komuniciranja dober za javnost, saj o političnem dogajanju ni informirana v taki meri, kot če bi brala preverjene in obsežne novice. S tega vidika je tovrstna uporaba informacijskih servisov lahko precej škodljiva za verodostojnost informacije, dodaja strokovnjak.

Če volilci dobijo razširjeno novinarsko informacijo, si namreč lahko o politiku ustvarijo popolnoma drugačen vtis, kot če dobijo le kratko sporočilo ali tvit.

Kaj je resnica?

Politik tako lahko mimo medijev "prodaja svojo resnico" na način, kot njemu ustreza, na novinarju pa je, da "izbrska mnoštvo teh resnic in poskuša sestaviti celotno sliko". V ozadju spletne komunikacije je tako vprašanje, kaj je resnica.

Splet ne nadomesti pojavljanja v medijih

Pinterič ob tem opozarja na pojav "medijskih strank", ki v veliki meri niso več odvisne od volje volilcev, razen ob volitvah, temveč zlasti od tega, kako se uspejo prezentirati v javnosti. Po njegovih besedah je bistveno preprosteje, če javnosti neodvisno od medijev posredujejo informacije, kot če jih nekdo sprašuje po vsebini. Toda ob tem poudarja, da je spletno komuniciranje z javnostjo lahko uspešno le v dopolnjevanju s klasičnimi mediji, oziroma ne more biti nadomestek za pojav v medijih.

Vsaka stranka, ki želi uspeti, potrebuje tudi podporo medijev, saj njena prisotnost le na internetu ob volitvah ne bo dovolj za njeno prepoznavnost, opozarja Pinterič. Kot tipičen primer pri tem navaja NSi, ki je na zadnjih volitvah izpadla iz parlamenta, vendar še vedno išče vsebine, s katerimi bi pritegnila novinarje.

STA