Primorci brali dnevnik že pred 120 leti

Edinost je v Trstu je začela izhajati kot polmesečnik, nekaj časa je list med slovenske bralce prihajal kot tednik, od 2. januarja 1894 pa kot dnevnik. V letih, ko se je v Italiji vzpenjal fašizem, je bil glasnik protifašističnega odpora, morda najglasnejši v Evropi. 4. septembra 1928 so ga Fašistične oblasti utišale.

Začetke slovenskega tiska na Tržaškem zasledimo že v letu 1848, ko je začel izhajati Slavljanski domoljub in kasneje Jadranski Slovljan. Po etru pa se je slovenska beseda s Tržaškega oglasila prek Radia Trst A, ki ga je v začetku nadzirala partizanska oblast, nato zavezniška, po priključitvi Svobodnega tržaškega ozemlja Italiji pa ga je prevzela državna mreža RAI. Med slovenskimi tiskanimi mediji v Italiji sodi med najbolj brane tednik Novi glas, ki je nastal leta 1996 z združitvijo takratnih Katoliškega glasa in Novega Lista. V Benečiji pri svojem poslanstvu ohranjanja slovenske besede vztrajata tednik Novi Matajur in štirinajstdnevnik Dom. Na Tržaškem, Goriškem in Videmskem izhajajo še nekatera otroška, družinska in verska glasila, vse pestrejši je tudi splet.

Primorski ostaja Partizanski dnevnik

Do takrat je Edinost Trst in okolico opozarjala, da so tam tudi Slovenci, slovenska beseda pa je v slovenske družine tako ali drugače prihajala tudi v časih, ko je bila prepovedana. 24. novembra je Osvobodilna fronta v vasi Zakriž začela izdajati Partizanski dnevnik. V majhni ciklostilni tehniki je vsak dan nastajalo glasilo slovenskega upora proti okupatorju. Njegovo uredništvo in tehnika sta se kasneje preselila v tiskarno Doberdob v Govcu v Gorenji Trebuši in nazadnje pod Vojsko, kjer je delovala tiskarna Slovenija. Partizanski dnevnik je izhajal vse do osvoboditve, pod tem imenom pa še nekaj dni v Trstu, kjer se je 13. maja 1945 preimenoval v Primorski dnevnik.

Z izjemo ponedeljka Primorski dnevnik vsak dan osrednjo pozornost namenja življenju in delu Slovencev v tržaški, goriški in videmski pokrajini, posega pa tudi v širši slovenski, evropski in svetovni prostor. Osrednje uredništvo ima v Trstu, manjše še v Goric, v Vidmu in Celovcu pa svoji dopisništvi. Uredništvo vodi odgovorni urednik Dušan Udovič.

>Primorski dnevnik ima v svoji glavi še vedno zapisano, da je njegov predhodnik Partizanski dnevnik. “Malo je časopisov, če sploh kateri, ki se lahko pohvalijo s tako preteklostjo. Mi smo na ta izvor zelo ponosni, saj je bil Partizanski dnevnik podvig brez primere. Brez njega tudi Primorskega dnevnika ne bi bilo. Zato imamo ta napis še vedno v glavi Primorskega dnevnika in bo tam tudi ostal. Ni prihodnosti brez preteklosti in naša preteklost je odraz borbenosti Primorcev v času, ko je beseda zalegla še bolj kot orožje. Mislim, da to cenijo tudi naši bralci in naročniki. Če pa napis koga moti, kar je tudi možno, je to pač njegov problem,” je odločen odgovorni urednik Dušan Udovič.

Odraz časov, ki se spreminjajo

V časih nekdanje Jugoslavije so slovenskemu tržaškemu dnevniku nekateri zamerili, da je preveč naklonjen tedanjima slovenski in jugoslovanski oblasti in s tem blizu neki ideologiji. Od osvoboditve naprej je 70 let odraz časov, ki so se spreminjali in se seveda še spreminjajo, pravi Udovič. “Če se je takoj po osvoboditvi boril za pripadnost Trsta Jugoslaviji, je pozneje, po prihodu Italije leta 1954, postal glavno orožje v boju za pravice Slovencev v Italiji. To so bila leta hladne vojne in toge ideološke konfrontacije, zato je bil tudi Primorski v skladu s časi v marsičem ideološko tog. Titova Jugoslavija in z njo Slovenija sta manjšino podpirali, to je dejstvo. A del Slovencev v Italiji je bil ves povojni čas nastrojen protikomunistično in zato protijugoslovansko, ti se seveda niso prepoznavali v Primorskem dnevniku. Potem so se stvari spremenile, odnosi so se vse bolj normalizirali in Primorski dnevnik je s časom dobil potrebno širino. Danes si upam trditi, da je to sodoben, odprt časopis, ki skuša zadostiti čim širšemu krogu bralcev med Slovenci v Italiji,” je prepričan odgovorni urednik Primorskega dnevnika.

“Najbrž nikoli ne bomo časopis prav vseh Slovencev, a se skušamo temu čim bolj približati. Naš koncept odgovarja prostoru Alpe-Jadran, logično je, da smo pozorni do dogajanja in življenja ljudi na obeh straneh zdaj že bivše državne meje,” dodaja Udovič in opozarja, da je Primorski tudi edini dnevni časopis, ki ima stalno dopisništvo v Celovcu. Da Slovenci v Avstriji to cenijo, je pokazala tudi pred leti opravljena anketa.

Matica vedno stala ob strani

V časih Jugoslavije je založba Primorskega dnevnika, Založništvo tržaškega tiska, poleg izdajanja časopisa imela še dve vzporedni gospodarski dejavnosti: oddelek za uvoz-izvoz grafičnega materiala in oddelek za distribucijo tujih časopisov v republikah tedanje Jugoslavije. Oddelka sta ustvarila dovolj profita za vzdrževanje časopisa, ki takrat še ni bil deležen javnih sredstev. To je bil, poleg reklame in prodaje, dolga leta vir financiranja časopisa. Za Primorski dnevnik so bile poslovne vezi z bivšo Jugoslavijo življenjskega pomena, pojasnjuje Udovič.

Ne strinja se z domnevo, da Slovenija po osamosvojitvi ni belila tako zavzeta za obstanek Primorskega dnevnika kot prej. “Slovenija je tudi po osamosvojitvi dnevniku stala ob strani, čeprav je že skoraj 25 let naš glavi vir javnega financiranja italijanska država, ki s posebno zakonodajo podpira manjše časopise, med temi manjšinske. Res smo imeli veliko težkih trenutkov, najtežji je bil sredi devetdesetih, ko je propadla Tržaška kreditna banka. Takrat se je tudi Primorski dnevnik znašel na robu preživetja. Ustanovitev Zadruge je pomenila velik zasuk Tako je bilo tako vzpostavljeno široko ljudsko lastništvo časopisa. Tako formalno ne more biti sporno, čigav je časopis. Ima pač kakih 2500 lastnikov, kolikor je članov zadruge. Odločilnega pomena za obstoj časopisa pa so, poleg prihodkov od reklame in prodaje, sredstva italijanske države,” pojasnjuje Dušan Udovič.

V Primorskem dnevniku pa sicer priznavajo, da so trenutno v bolj slabi kondiciji. Država prispeva vse manj, zadnja tri leta se krize otepajo s solidarnostno pogodbo in z redukcijami.

V podobnem položaju so tudi drugi mediji in nasploh ustanove, ki so odvisne od javnih prispevkov. “Izdajanje dnevnika v naših razmerah je velik podvig. Zanj se je izteklo skoraj petindvajsetletno obdobje, ko smo po dveh zakonih o založništvi redno koristili letno financiranje. Zdaj so ti zakoni pod udarom in bodo najbrž ukinjeni. A Renzijeva vlada je naklonjena temu, da se za časopise manjšin naredi izjema. Iz Rima smo dobili določena zagotovila, a to je še v zraku, dnevnik pa medtem ostaja na hudem prepihu. Upamo, da se bo vendarle izšlo, kajti po splošnih ocenah si manjšinskega življenja brez dnevnika ni mogoče predstavljati,” je zaskrbljen Dušan Udovič.

Nekoč morda skupni dnevnik

Primorski dnevnik nekaj časa izhajal v navezi z dnevnikom Republika, ki pa je propadel. “Projekt Republika po mojem ni bil slaba zamisel in bi v drugačnih okoliščinah morda tudi uspel. A vtikanje v slovenski medijski prostor je tvegana zadeva. Ker je projekt nasedel, je razumljivo, da je za seboj pustil veliko skepse,” ugotavlja odgovorni urednik Primorskega, kot časnik imenujejo bralci.

Bilo je tudi nekaj poskusov snovanja tesnejših navez s Primorskimi novicami. Za zdaj ostaja na ravni občasnih skupnih projektov, kakršen je bila skupna priloga ob 110. obletnici rojstva Srečka Kosovela. Dolgoletno in tradicionalno pa je na primer sodelovanje pri izboru športnika Primorske. “Za so Primorske novice prvi sogovornik. Sodelovanja so bolj ali manj intenzivna glede na obdobja, ki jih preživljamo. Ko si v krizi, rešuješ najprej samega sebe in nimaš veliko prostora in energij za kaj več. Mislim pa, da bo treba sodelovanje okrepiti. Morda bodo nekega dne vendarle dozorele razmere za skupni dnevnik vse Primorske, ne glede na mejo. Ta cilj bi bilo treba zasledovati,” meni Udovič.

“Čestitke ob desetletnici dnevniškega izhajanja, ki je pomembna tudi za nas. Primorske novice smo kot dnevnik sprejeli zelo ugodno, saj je zlasti krajevna pokritost Primorske več kot dobra. Časopis je od nekdaj pozoren tudi na zamejstvo in tu bi se rad spomnil na Roberta Škrlja, ki ga zelo pogrešamo. Kot rečeno, več moramo narediti, da pridemo skupaj, želim verjeti, da bomo nekoč skupni dnevnik za vso Primorsko,” v prihodnost optimistično zre prvi mož časnika rojakov v Italiji.

DAVORIN KORON