Primorci Ljubljani: “Mi smo tu!”
“Že celo življenje se trudim dokazati, da je moj rojstni kraj, Postojna, na Primorskem. Sprva sem govoril, da je Primorska vse od Titovega trga naprej. Nato sem si počasi izboril dva borovca na Ravbarkomandi, zdaj smo že tu,” je na največjem odru v Sloveniji dejal Drago Mislej - Mef.
LJUBLJANA> Tisti sopotnik Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič, ki je na snemanju oddaje Izštekani ob nedavni 40. obletnici zbora predrzno in preroško izjavil: “Zdaj pa v Stožice.”
Na odru so bili Partizanski pevski zbor Ljubljana, članice ŽPZ Kombinat, Vlado Kreslin, Drago Mislej Mef, Iztok Mlakar, Zoran Predin, Gojmir Lešnjak Gojc, Kraški ovčarji, Dirty Fingers, Freakwaves, Zaklonišče prepeva, Taborniki iz rodu Modrega vala Trst-Gorica, Darko Nikolovski, Buldogi in Ksenija Jus, Jani Kovačič.
Že dejstvo, da uspe kateremukoli pevskemu zboru na svetu na sobotni večer zbrati desettisočglavo občinstvo, je nenavadno. Da to doseže ljubiteljski sestav, ki deluje in živi v slovenski narodni skupnosti v Italiji in da se to zgodi v najnovejši in največji prireditveni dvorani glavnega mesta, ki pregovorno nima ne občutka ne posluha za periferijo, pa je pravi čudež.
In občudovanja vredna sta pogum in samozavest, s katerima so se tržaški pevci, glasbeniki in recitatorji soočili z velikansko stožiško dvorano. Kot da bi jih res spremljali neustrašni duhovi njihovih soborcev in prednikov, ki so se kot David spopadli s fašističnim in nacističnim Goljatom.
“Pija Cah, po tvoji zaslugi bo Pinko Tomažič živel večno,” je Janez Stanovnik dejal ob izročitvi najvišjega priznanja Zveze borcev za vrednote NOV dirigentki, ki je v teh časih sprenevedanja in izgovarjanja hitro postala simbol pokončnosti in predanosti in ki je tudi na sobotnem koncertu v rokah trdno držala glasbene niti.
Posnetek koncerta bo na sporedu v četrtek, 2. maja, ob 20. uri na TV Slovenija 1. Več fotografij v fotogaleriji na www.primorske.si.
Različnosti, ki so segale od tradicionalne pesmi Ljubljanskega partizanskega pevskega zbora do rokovskih in reperskih ritmov, so se gladko in brez težav povezale v vzdušju in čustvu. In enako brez težav so se poslušalci vseh generacij pridružili orglicam in harmoniki ter bobnom in električni kitari. Z občutkom, da se na odru Arene Stožice ne dogaja nikakršen nostalgični skok v preteklost, ampak nekaj živega in tukajšnjega, ki nas neposredno zadeva in morda vsaj za nekaj ur ublaži praznino in malodušje sive evropske vsakdanjosti. VH