Problem Slovenije je sistemska korupcija
V Sloveniji je največja težava sistemska oziroma institucionalna korupcija, katere dolgoletni razvoj je razkrila gospodarsko-finančna kriza, ugotavlja komisija za preprečevanje korupcije. V poročilu za leto 2010 kot razvojno prioriteto predlaga krepitev institucij pravne države in dvig integritete javnega sektorja.
LJUBLJANA> Korupcija v Sloveniji je večji problem, kot smo si pripravljeni priznati, ugotavlja poročilo. V nasprotju s klasično administrativno korupcijo, ki v Sloveniji ne predstavlja neobvladljivega problema, je po oceni komisije zaskrbljujoča stopnja sistemske korupcije in korupcije belih ovratnikov v povezavi z organiziranim gospodarskih kriminalom.
Sistemska korupcija onemogoča pravno državo
Kot navaja poročilo, v Sloveniji “nismo priča izrazito šibki pravni državi, ki bi sama po sebi omogočala razrast sistemske korupcije in korupcije belih ovratnikov, ampak je trend obrnjen: sistemska korupcija onemogoča optimalen razvoj pravne države”. Veliko vlogo pri tem igrajo “sicer legitimne mrežne povezave na kapitalski, politični in interesni osnovi, ki so v Sloveniji zaradi njene majhnosti poseben problem,” piše v poročilu.
Nizko zaupanje v institucije pravne države
Komisija ob tem opozarja, da v Sloveniji obstaja kar 12 od 13 dejavnikov, ki jih teorija prišteva med indikatorje tveganja za sistemsko korupcijo. Ti dejavniki so obstoj gospodarskih monopolov, kartelov in omejena konkurenca, veliki državni in lokalni infrastrukturni projekti, politično obremenjeni procesi ekonomske liberalizacije in privatizacije, majhna verjetnost odkritja in kaznovanja, dolgotrajni sodni postopki ter institucionalna in politična negotovost. Slednja je “povezana s krizo, volitvami in nizkim zaupanjem v institucije pravne države in političnega sistema”.
Šibek nadzor in netransparentnost
Indikatorji tveganja so tudi neizdelan sistem javnega naročanja s šibkim nadzorom, politizacija ali netransparentna privatizacija medijskega prostora, nedodelan sistem notranjih revizij glede smotrnosti porabe javnega denarja, šibkost nadzornih organov v gospodarstvu in nezadostna korporativna kultura na področju skladnosti poslovanja, neučinkovit in netransparenten sistem financiranja podjetništva s strani finančnih institucij, vpliv lobijev na zakonodajni proces, netransparentnost javnih institucij oziroma nezadosten sistem dostopa do informacij.
Nezadosten nadzor nad financiranjem političnih strank
V Sloveniji po oceni komisije obstajajo vsi našteti dejavniki razen zadnjega. Med tveganja za sistemsko in politično korupcijo pa komisija prišteva še nezadostno ureditev nadzora nad financiranjem političnih strank.
Komisija opozarja tudi na netransparentno poslovno okolje v Sloveniji. “V njem vztraja preveč privilegiranih akterjev, katerih financiranje poteka v skladu z mehanizmi, ki niso tržni, pač pa so utemeljeni na interesnih povezavah,” navaja. Ob tem izpostavlja analize, ki so izkazale več korupcijskih tveganj z vidika “ugrabitve države”.
Brez konsenza o odvzemu protipravne premoženjske koristi
Poleg tega po navedbah komisije očitno še ni konsenza o rešitvah na področju odvzema protipravne premoženjske koristi. “Po slabi učinkovitosti in pomanjkljivem normativnem okviru na področju odvzema protipravne premoženjske koristi se Slovenija uvršča na rep ne samo držav EU 27, ampak tudi članic Sveta Evrope,” poudarjajo na komisiji.
Izpostavljajo tudi, da ni bilo napredka pri krepitvi drugih nadzornih organov, pomembnih za omejevanje korupcije. “Celo nasprotno: med negativne primere je mogoče šteti ponavljajoče se zaplete pri vzpostavljanju ustreznega samostojnega institucionalnega okvira delovanja urada za varstvo konkurence,” je zapisano v poročilu.
Za krepitev institucij pravne države
Med pozitivnimi premiki na institucionalnem in normativnem področju pa komisija v letu 2010 vendarle izpostavlja sprejetje zakona o integriteti in preprečevanju korupcije in ustanovitev Nacionalnega preiskovalnega urada.
Za razvojno prioriteto Slovenije komisija v svojem poročilu predlaga “krepitev institucij pravne države in dvig integritete javnega sektorja”.
Poročilo navaja tudi nekatere statistične podatke o delu v letu 2010. Komisijo so sestavljali trije funkcionarji, 26 javnih uslužbencev, štirje pripravniki - prostovoljci in trije zunanji sodelavci. Proračun za delo komisije za lani je znašal nekaj več kot 1,5 milijona evrov. V letu 2010 je komisija prejela 1271 prijav, od katerih jih je obdelala 855.
STA