Se je desnica “zaklala” z legitimacijo Stevanovića in Smodeja?

Včerajšnje glasovanje o razrešitvi predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića je bilo zato precej več kot glasovanje o enem človeku. Stevanović je ostal na položaju, saj opozicija za njegovo razrešitev ni imela dovolj glasov. Pri tem je postalo dokončno jasno nekaj, kar se je nakazovalo že ves čas tega mandata: Resni.ca je za oblast postala politično preveč pomembna, da bi jo bilo mogoče obravnavati kot običajno opozicijsko stranko. Ko je bilo treba zaščititi Stevanovića, so bili glasovi SDS, NSi, Demokratov in Resni.ce dovolj pomembni, da je predsednik DZ ostal na položaju.

To je nova parlamentarna matematika. In v njej je manj pomembno, kaj piše na vratih poslanske skupine, kot to, kako poslanci glasujejo, ko je treba oblast obdržati pri življenju.

Resni.ca je sicer v parlament prišla z zgodbo, da ne pripada ne levici ne desnici. Toda njena politična zgodovina je precej bolj posebna. Stranka je svojo prepoznavnost gradila na nezaupanju do institucij, teorijah zarot in razlagah sveta, v katerih je imela svojo resnico skoraj vedno že pripravljeno. Tudi njeni volivci imajo svojo resnico. Prav tako kot volivci SDS. In pri obeh političnih bazah je mogoče videti podoben mehanizem: ko pride neprijetno dejstvo, ni nujno pomembno, kaj o njem menijo vsi drugi. Pomembno je, kaj o njem verjame lastna politična skupnost.

Zato so se od Stevanovića odbijale tudi zgodbe o njegovih preteklih pravnomočnih obsodbah. Te niso več stvar politične interpretacije. O njih obstajajo sodne odločbe, obsodbe pa so bile izbrisane in Stevanović je v pravnem smislu rehabilitiran. Toda politična rehabilitacija je nekaj drugega. Predsednik DZ ni samo človek brez vpisa v kazenski evidenci. Je nosilec ene najpomembnejših funkcij v državi. In ko ga je opozicija želela odstraniti, ga je parlamentarna večina obdržala.

Desnica je s tem sprejela precej jasno politično tveganje. Če je bil cilj ohraniti stabilno parlamentarno večino, je bila zaščita Stevanovića logična. Če pa je bil cilj ohraniti predstavo o sebi kot o politični strani, ki postavlja višje standarde osebne odgovornosti, je bila cena precej višja. Oblast je namreč s tem sporočila, da so standardi lahko zelo različni glede na to, kdo je v danem trenutku potreben za večino. In tu se zgodba ni končala.

Mesec in druga fronta

V zadnjih dneh je nova politična fronta nastala še v Ljubljani. Dušan Smodej je v intervjuju za Info360 podal trditve o Luki Mescu, ki jih je Mesec zavrnil kot lažne in jih umestil v začetek umazane županske kampanje. Smodej je ob tem spremenil tudi svojo prejšnjo javno različico glede poznavanja Mesca: leta 2022 je zanikal, da bi ga poznal oziroma ga videl uživati droge, v letošnjem intervjuju pa je trdil nasprotno.

Prihod Dušana Smodeja na predobravnavni narok na ljubljansko okrožno sodišče zaradi obtožb o spolnem nasilju v aferi Fotopub.

Foto: Tatjana Zemljic/sta

Težko je dokazovati, kaj je bil dejanski namen intervjuja. Politični kontekst pa je očiten: Mesec je kandidat Levice za ljubljanskega župana, zgodba pa je izšla tik pred začetkom kampanje. Mesec jo je zato razumel kot politični napad. In pri tem je pomembnejše nekaj drugega: napad, ki naj bi ga politično oslabil, mu je ponudil novo priložnost za politični odgovor.

Tu se je pokazala ena od razlik med Mescem in delom njegove starejše politične generacije. Levica je bila pogosto predstavljena kot politična stran, ki je manj spretna pri brutalni vsakodnevni politični komunikaciji kot desnica. Toda Mesec ni več začetnik v parlamentu. V politiki je že dovolj dolgo, da je razumel eno osnovnih pravil sodobne politične komunikacije: če nasprotnik odpre zgodbo, ne smeš čakati, da jo bodo zate razlagali drugi.

Mesec je odgovoril takoj. Ni se zavlekel v molk in ni prepustil interpretacije nasprotnikom. S tem se je postavil v vlogo človeka, ki ga napadajo zato, ker kandidira in ker je postal politično pomemben.

Ali je bila to uspešna politična strategija, bodo pokazali volivci. Toda že zdaj je mogoče reči, da napad ni imel tako enostavnega učinka, kot so si ga njegovi avtorji morda želeli. Mesec je dobil možnost, da govori neposredno s svojim volilnim telesom. In to je nekaj, kar je v politiki precej pomembnejše od samega medijskega naslova.

Tu se je desnica znašla pred podobno težavo kot pri Stevanoviću. Ko nekoga želiš politično uničiti, moraš najprej premisliti, kaj mu boš s tem dal. Če mu daš mikrofon, lahko dobi tudi priložnost, da se predstavi kot žrtev političnega napada. Če mu omogočiš, da govori o svojih nasprotnikih, lahko utrdiš njegovega volivca. In če pri tem uporabljaš človeka, ki je sam obremenjen z zelo resnimi očitki in je v kazenskem postopku, lahko del javnosti prej začne spraševati o tvoji izbiri sogovornika kot o tarči njegovega napada.

Prav tu je mogoče govoriti o političnem strelu v koleno. Ne kot o dokončnem rezultatu, saj tega danes ni mogoče vedeti, ampak kot o tveganju strategije, pri kateri je želja po diskreditaciji nasprotnika pomembnejša od vprašanja, kdo bo na koncu dejansko imel politično korist.

Ko je pomembneje ostati na oblasti kot postaviti mejo

In to je skupna točka obeh zgodb. Stevanović in Smodej sta seveda povsem različna primera in ju ni mogoče enačiti. Eden je predsednik državnega zbora s pravnomočno izbrisanimi obsodbami, drugi je človek, ki se sooča z resnimi očitki in sodnim postopkom. Toda politična logika, ki ju je povezala, je bila podobna: oba sta postala uporabna za politični boj.

Stevanović je postal uporaben zato, ker je njegov obstanek utrjeval parlamentarno večino. Smodejev nastop je postal uporaben zato, ker je lahko služil kot orožje proti Mescu. V obeh primerih je bilo pomembnejše politično vprašanje: komu lahko to koristi?

Luka Mesec se je na Smodejeve obtožbe odzval izjemno hitro in učinkovito.

Foto: Jakob Pintar/sta

In prav tukaj se je pokazala precej neprijetna posledica politike “zob za zob”. Če je cilj za vsako ceno ostati na oblasti oziroma za vsako ceno oslabiti nasprotnika, se meje hitro začnejo premikati. Najprej je pomembno, kdo ima večino. Potem, kdo bo glasoval za koga. Nato, kdo bo koga razrešil. Na koncu pa postane skoraj vse dovoljeno, če služi osnovnemu cilju.

Tudi zato je bilo mogoče v zadnjih mesecih spremljati nenavadno politično zamenjavo vlog. Stranke, ki so bile pred volitvami pripravljene govoriti o visokih standardih, so morale po volitvah sprejeti človeka, ki ga je del istega političnega prostora želel odstraniti. Stranka, ki se je razglašala za opozicijsko, je postala ključna za obstanek vlade. Nova stranka, ki je želela ostati samostojna, je morala dokazovati, da ni samo še en del SDS-ovega političnega stroja.

In opozicija? Ta je imela svoje težave. Po aktualni anketi Vox populi ima 46 sedežev, koalicija SDS, NSi in Demokratov pa 42, vendar sama številka ni ustvarila politične alternative. Opozicija je lahko dovolj močna, da vladi vsak teden pripravi nov problem, ni pa nujno dovolj usklajena, da bi ji pripravila tudi alternativo.

Desnica je pri tem pokazala svojo tradicionalno politično prednost: hitreje se odziva, bolj disciplinirano glasuje in praviloma bolje razume, da politika ni samo vsebina, ampak tudi boj za interpretacijo. Toda prav ta spretnost ima svojo šibko točko. Če postane politična taktika sama sebi namen, lahko začne proizvajati ravno tisto, čemur naj bi se izognila. •