Skrbi jih usoda Tržaške knjigarne
Okrog 70 ljudi je v četrtek zvečer prišlo v Tržaško knjigarno in razpravljalo o njeni usodi. Oglasili so se v glavnem starejši tržaški Slovenci, ki so navezani na knjigarno. Zaskrbljenih besed in polemičnih pripomb ni manjkalo, konkretnih predlogov za rešitev edine slovenske knjigarne v Trstu pa še vedno ni.
TRST > Srečanje sta priredila Slovenski klub in skupina Rešimo Tržaško knjigarno, ki se je oblikovala na socialnem omrežju Facebook. Njena mlada pobudnika Samuel Corbatto in Caterina Macho sta na začetku srečanja povzela nekaj misli, ki so se pojavile na spletu.
Preveč nejasnosti
Predsednica Slovenskega kluba Poljanka Dolhar pa je potožila, da je v zgodbi o zaprtju knjigarne, katere lastnik je Jadranska finančna družba (JFD), preveč nejasnosti.
“Naši intelektualci, šolniki in novinarji očitno ne kupujejo knjig,” se je kot prva iz občinstva oglasila Lelja Rehar Sancin in pripomnila, da bi se za preživetje knjigarne morala najprej dvigniti bralna kultura v zamejstvu. Marija Kacin pa je pozvala ljudi, naj opustijo dolgoročne načrte: “Vprašajmo se raje, kaj lahko naredimo, da konec meseca knjigarna ne bo zaprla.”
Selitev knjigarne?
A vprašanje je ostalo brez odgovora. Marko Kravos je opozoril, da knjigarna mora delovati pridobitniško, zato bi se morala “izseliti iz zakotja te uličice nekam v mesto, v Narodni dom, Terezijansko čert ali na nabrežje”. Saša Rudolf pa je prebral kratko pismo, ki ga je lani poleti s skupino obiskovalcev knjigarne naslovil na ministra za kulturo, ne da bi dobil odgovora. “Gospod minister Jernej Pikalo, kje ste?” se je razburil Rudolf.
Jože Škrk pa je ostro nastopil zoper predsednika krovnih organizaciji Slovencev v Italiji. Nenavzoča Draga Štoko in Rudija Pavšiča je obtožil, da SSO in SKGZ letno spravita v žep po 600.000 evrov javnih prispevkov, za rešitev knjigarne pa naj bi zadostovalo že 50.000 evrov. A Nives Košuta je k temu pristavila, da knjigarna ni nepridobitniška ustanova, ki bi lahko zlahka prejemala javne dotacije. Zoper zamejske politike in organizacije je znova polemično nastopil Samo Pahor, ki zlasti SKGZ očita, da je v zadnjih desetletjih premalo naredila za širjenje slovenskega jezika v Trstu. Sergij Lipovec pa je spomnil, da se vsem knjigarnam pišejo težki časi, zato pa bi bilo treba za rešitev Tržaške knjigarne dobiti inovativen načrt.
Marjanka Ban dvomi, da bi se za knjigarno lahko uspešno zavzeli zamejski predstavniki in politiki. Zato je predlagala ustanovitev iniciativnega odbora. Po preprostem vprašanju Vide Jagodic, ali je zaprtje knjigarne neizbežno, se je oglasila dozdajšnja upraviteljica Ilde Košuta. Razložila je, da je likvidacijski postopek, ki ga vodi upravitelj JFD Boris Siega, že pri koncu. Košutova in dve uslužbenki so že dobile odpovedno pismo, zato bo knjigarna konec marca nehala delovati. Če bi morebiti odprli novo trgovino, za kar bi vsaj na začetku potrebovali najmanj 30.000 evrov, pa ni pričakovati, da bi spet domovala v Ulici svetega Frančiška, saj so prostori dotrajani.
Kapilarno agitiranje
Za besedo je nato zaprosila Vesna Sandalj, ki je predlagala “kapilarno agitiranje” proti ukazu JFD, da je treba zapreti knjigarno. Neva Jogan je zatem predlagala, naj se priredi še en sestanek in “pošlje krepko povabilo tem gospodom”. Ker so ta predlog mnogi pozdravili s ploskanjem, so prireditelji srečanja sklenili, da bo naslednji četrtek novo zborovanje, nanj pa bodo povabili Borisa Siego in morda tudi predsednika SKGZ in SSO.
PETER VERČ