Slovenski kmet lahko trgu ponudi najboljše
“Pomembno je, da kmetje pričnejo na svoje kmetije gledati kot na podjetje,” o ciljih delavnice, na kateri so primorski živinorejci spoznavali metodo interaktivnega strateškega menedžmenta, pove Marija Klopčič. Skupaj s sodelavci z Biotehniške fakulteta skuša nizozemsko metodo približati slovenskim kmetom.
BILJE > Dvodnevno delavnico o menedžmentu za rejce živine so že izpeljali na vseh kmetijskih zavodih, tudi na goriškem. “Povabili smo predvsem mlajše kmete, ki se ukvarjajo z ekstenzivno pašno živinorejo,” je povedala svetovalka za razvoj podeželja pri KGZ Nova Gorica Darja Zadnik. Odzvalo se jih je 16, večina s Postojnskega in Pivškega, nekaj manj s Krasa, dva tudi s Tolminskega, delavnice pa se jih je udeležilo nekaj manj.
Stavi na pristen stik
Franko Dolgan iz Narina je kmetijo prevzel pred devetimi leti. Poleg govedoreje prideluje tudi domači med. Službo ima, vendar je prepričan, da bi lahko preživel tudi s kmetijo.
“Na kmetijo je treba gledati kot na podjetje, ki mora nositi dodaten dobiček,” pove mladi kmet. Za moto si je izbral modrost: “Izdelki morajo biti taki, kot bi jih delal zase in za svojo telo.” Vse bolj domače in naravno cenijo tudi kupci in odjemalci. “Kupec mora priti k tebi, z njim se moraš rokovati in videti mora tvojo kmetijo. Papir se da tudi prirediti,” je prepričan Dolgan. “Gre za način življenja. Od narave smo odvisni in se moramo podrejati njej, ne ona nam. Podjetja in države pa delajo prav nasprotno,” opaža. Prihodnost bo delovna: na kmetiji namerava urediti etnološki muzej, dobiti status turistične kmetije in jo dvakrat povečati.
Milena Dužnik iz Hrenovic se s kmetovanjem ukvarja že vse od poroke pred dvajsetimi leti. Šestčlanska družina, poleg nje in moža so tu še štirje otroci, se lahko pohvali s pestrostjo: “Imamo krave molznice, dojilje in pitance, poleg njih pa še nekaj konjev za svoje veselje.” Delo na kmetiji je naporno, saj ni dopustov in prostega časa, vendar pa njim je veselje do te dejavnosti prirojeno.
Dužnikova kmetija je velika, imajo 45 hektarjev zemlje in 66 glav živine. Kako pa je s povpraševanjem? “Prek lokalnega odkupovalca prodajamo mleko v Ljubljanske mlekarne, pitance pa v kmečko mesnico v Postojno,” pravi. O ciljih za prihodnost pa pove: “Jih je veliko, je pa veliko odvisno tudi od tega, ali bodo otroci prevzeli kmetijo. Želimo povečati kmetijo, razmišljamo pa tudi o manjši trgovinici, v kateri bi prodajali svoje izdelke.”
Težava je razdrobljenost
Metodo interaktivnega strateškega menedžmenta so leta 2007 preizkusili pri desetih slovenskih kmetih, ki se ukvarjajo s pridelavo mleka, nam je pojasnila Marija Klopčič z Biotehniške fakultete. “Sedemdeset odstotkov kmetij se je smernic in ciljev držalo,” je povzela ugotovitve. Strategij je več, od verižnega povezovanja, dodane vrednosti in masovne proizvodnje. Ocenjuje, da je poglavitna težava kmetov predvsem razdrobljenost zemljišč.
Slovenski kmetje so po njenem mnenju edinstveni, saj lahko na trgu ponudijo vrhunske izdelke. “Predvsem pa je trend na strani hrane, ki je pridelana v domačem okolju,” ugotavljaMarija Klopčič, ki je prepričana, da ima slovensko kmetijstvo velik potencial.PETRA MEZINEC
