Tomo Križnar: Smrt je v Afriki zastonj

Slovenija
, posodobljeno:

Tomu Križnarju se mudi. Čez manj kot tri tedne, 9. januarja prihodnje leto, bodo v Sudanu na referendumu odločali o neodvisnosti južnega dela države. Če se bo Sudan razdelil na dva dela, kar se bo precej verjetno tudi zgodilo, se lahko začne nova svetovna vojna - vojna za vodo in surovine.

Tomo Križnar ugotavlja, da je Darfur kraj  vojne za vodo, hkrati pa tudi prvega genocida 21. stoletja
Tomo Križnar ugotavlja, da je Darfur kraj vojne za vodo, hkrati pa tudi prvega genocida 21. stoletja Reka Šav

IZOLA> To je eno od sporočil, ki jih je Tomo Križnar predal občinstvu v izolskem Kulturnem domu ob predstavitvi svoje nove knjige Nafta in voda. Meni, da bi bilo treba v tem kratkem času storiti vse, kar je možno, da bi to vojno preprečili.

Severni del Sudana nadzoruje Kitajska, južnega, ki je bogat z nafto, pa ZDA. Prebivalci Sudana se medtem v goratem delu Darfurja Džebel Mara, ki je zelo bogat z vodo, že spopadajo za ta dragoceni vir življenja, je povedal Križnar.

Medtem ko se Sudanci med seboj bojujejo za vodo, tuje sile nasprotja izkoriščajo za plenjenje nafte in drugih surovin. Velesilam boj za surovine v Afriki ustreza, saj so Afričani najcenejši vojaki, je dejal Križnar. V času mučnega čakanja na januarski referendum s tem, kar je videl v Darfurju in kar so mu povedali tamkajšnji prebivalci, seznanja politike, zvezdnike in ostale ljudi, ki bi lahko kako preprečili novo katastrofo.

Posnetek kot dokaz

Križnar je s pomočjo darfurskih žena ugotovil, da najučinkovitejšo sredstvo za nedolžne žrtve v Sudanu predstavljajo miniaturne video kamere in satelitski telefoni, ki ženam in otrokom pomagajo kričati na pomoč, ko jih hočejo posiliti ali ubiti, prebivalcem Darfurja pa bi rad Križnar priskrbeti tudi “internetne antene”, preko katerih bi posnetke lahko pošiljali naravnost na splet.

Glede pomoči, ki bi Darfurcem prišla najbolj prav, je Križnar prisluhnil željam tamkajšnjih prebivalcev - potrebujejo vodne črpalke in vrtalnike; poleg spopadanja s pomanjkanjem vode, do česar je najbrž prišlo tudi zaradi podnebnih sprememb (za katere v Afriki verjamejo, da so jih povzročili razvajeni in pohlepni prebivalci bogatih držav), bi se s številčnejšimi območji z vodo počutili tudi bolj varne pred napadi.

Križnar je bil v tem kratkem času, v katerem svetovno javnost seznanja z razmerami v Darfurju, s humanitarnim koordinatorjem darfurskega uporniškega gibanja JEM (Gibanje za pravičnost in enakopravnost) Suleimanom Jammousom na obisku tudi v Evropskem parlamentu, kjer pa entuziazma za nabavo mini kamer niso pokazali. Križnar in Jammous sta vrhovne evropolitike seznanila tudi z neučinkovitostjo sedanje metode za zagotavljanje varnosti - vojaki, ki naj bi ščitili prebivalce, varujejo bolj sami sebe in čakajo na dobro plačo.

Ne računajte na politike!

V razočaranju nad vrhovno politiko je Križnar na izolski predstavitvi ljudem položil na srce, naj v težavah ne računajo na politike, ampak naj za svoje težave in težave drugih poskrbijo sami. Politika po njegovih opažanjih takoj, ko je izvoljen, obišče predstavnik korporacije s kovčkom, vodja ljudstva pa lahko nato izbira le med podkupnino ali smrtjo.

Križnar je zavrnil tudi očitke, češ da moramo najprej reševati težave v naši državi; prepričan je, da slabih razmer v Sloveniji ne moremo primerjati s slabimi razmerami v Sudanu; pri nas nihče ni lačen ali žejen, medtem ko pred Darfurci izginjajo vodni viri, grozi pa jih tudi iztrebljenje. “Mi se pasemo v pohlepu in v ideji varnosti. A te varnosti sploh nimamo, kar smo videli ob razstrelitvah, ki so se zgodile v evropskih mestih.”

Križnar je knjigo Nafta in voda, v kateri je na približno 500 straneh zbral besedila o svojih opažanjih in delovanju v času od prvega obiska Nubskih gora do zadnjega potovanja v Sudanu, ko je v Džebel Mari naletel na obkoljene staroselske Fure, posvetil “mlajšim od 35 let, ki jim nismo pustili nič od velike požrtije”. Srčni borec s požrtijo cilja na plenjenje in drvenje v ekonomsko rast, ki so si ga bogate države privoščile s “kolateralno škodo” na črni celini in drugod. Tako je na primer belgijska administracija v času razvijajoče se avtomobilske industrije in velikih potreb po kavčuku posredno ali neposredno zakrivila smrt polovice takratnega domorodnega prebivalstva v belgijskem Kongu, je oster Križnar.

Meni, da ima Evropa zadnjo možnost, da priskoči na pomoč ponižanim in razžaljenim in svoji zgodovini, v kateri si je v nekaj sto letih z ropanjem in izkoriščanjem tujih dežel in njenih prebivalcev pridobila svoje krvavo premoženje, pogleda v oči.

REKA ŠAV