Tudi pogrebi zrcalijo neučinkovito javno upravo

LJUBLJANA > Računsko sodišče je na primer ugotovilo, da občine za najem enojnega groba na leto zaračunavajo od 6,2 do 30 evrov. Pomanjkanje strategije in nadzora, ki bi ga morala nad gospodarskimi javnimi službami izvajati državna uprava, pa ni omejeno le na pogrebe in pokopališča.

Občine so se ob pomanjkanju jasnih določil, kaj in kako morajo zagotavljati na področju pogrebne in pokopališke dejavnosti, stvari lotile po svoje. Cene storitev so zato različne, kar sto občin nima predpisa, s katerim bi določale cene pokopališke dejavnosti, zaradi različno opredeljene vsebine pogreba pa so med seboj neprimerljive tudi cene osnovnega pogreba.

Za trg se je treba jasno odločiti

Na to neusklajenost je vnovič opozorilo računsko sodišče. Vnovič, ker se je od leta 1994, ko bi morala država zakon za področje pokopališke in pogrebne dejavnosti uskladiti z zakonom o gospodarskih javnih službah, podobnih opozoril nabralo že kar nekaj. Sistem, ki se je vzpostavil v 20 letih, je na področje pogrebne dejavnosti, ki bi morala biti po zakonu organizirana kot javna služba, zelo močno usidral tržno dejavnost. Skoraj polovica vseh občin svojim občanom omogoča, da si za pogreb svojcev sami na trgu izberejo pogrebno podjetje.

To niti ni tako slabo, meni revizor Samo Jereb. “Če je mogoče nekaj izvajati po tržnih pogojih, potem država ne more določiti monopola z gospodarsko javno službo,” pravi. A za tržno usmeritev, ki bi jo bilo smiselno nadzorovati z licencami, se mora jasno, z zakonom, opredeliti država, ne pa tako, kot je zdaj, ko se stvari razvijajo same od sebe.

Že bežen pogled po spletnih straneh nekaterih primorskih komunalnih podjetij pokaže, da se cene pogrebnih in pokopaliških storitev razlikujejo. Tako uporaba mrliške vežice v Ilirski Bistrici stane nekaj več kot 49 evrov, v Ajdovščini ali Vipavi dobrih 21 evrov, v Bovcu dobrih 31 evrov, v Tolminu tri evre več, v Kobaridu nekaj več kot 43 evrov, v Sežani 9,5 evra, v Piranu pa nekaj več kot 28 evrov. Različne so od kraja do kraja tudi posamezne postavke, s katerimi se ob izgubi najbližjih soočijo žalujoči ostali. Medtem ko na cenikih nekaterih komunalnih podjetij ni zaznati pristojbine za postavitev spomenika, pa ta, na primer, v Piranu znaša 9,41 evra (plus DDV), v Ilirski Bistrici pa 25,38 evra. Letna najemnina za enojni grob do 10 let v Piranu znaša 12,91 evra (plus DDV), po desetih letih pa naraste na kar 54,51 evra (plus DDV). Za letno najemnino za enak grob je treba v Ilirski Bistrici odšteti 22,94 evra, v Ajdovščini in Vipavi 17,19 evra, na območju Mestne občine Nova Gorica 17 evrov (plus DDV), v Šempetru in Vrtojbi 12,34 evra (plus DDV), v Sežani 21 evrov, v Divači 24 evrov, v občini Hrpelje-Kozina 15,38 evra in v Komnu 24,40 evra. SK

Kaj hočemo s sežigalnicami?

Pogrebna in pokopališka dejavnost, ki že 20 let deluje brez jasnih pravil, čeprav državljani samo za pogrebe letno namenijo 20 milijonov evrov, je le ena od gospodarskih javnih služb, ki ne delujejo, kot bi morale. Revizorji so na nesmotrnosti, zaradi katerih državljani na koncu ne vedo, kdo pije in kdo plača, opozorili še na področju sežiga odpadkov in distribucije električne energije. Okoljsko ministrstvo bi moralo že pred 20 leti vsem državljanom zagotoviti obvezno gospodarsko javno službo sežiga odpadkov, a do zdaj deluje le sežigalnica v Celju, pa še ta brez pravil, ki bi jih določilo okoljsko ministrstvo, in brez preglednega nadzora nad ceno za izvajanje te obvezne gospodarske javne službe.

Poleg ureditve razmerij z edino sežigalnico, bi se morala Slovenija tudi nedvoumno opredeliti, ali bo zgradila še kakšno. Na ravni EU se je namreč uveljavila strategija “zero waste”, ki daje v ospredje preprečevanje nastajanja odpadkov in reciklažo. Sežigalnice torej niso prioriteta, a dokler jih Slovenija ne izloči iz svoje zakonodaje, je zavezana k njihovi gradnji.

Pomanjkanje strategije in nadzora se je pokazalo tudi v reviziji delovanja sistemskega operaterja distribucijskega omrežja SODO, ki ga je vlada po ugotovitvah računskega sodišča leta 2007 ustanovila zgolj zgolj z namenom izogibanja predpisom EU, ki ne dopuščajo neposredne podelitve izvajanja dejavnosti družbam, ki niso v lasti države.

Delovanje SODO in petih distribucijskih podjetij je zaradi takšne rešitve postalo manj pregledno, naloge in pristojnosti pa se podvajajo. “To je najdražja oblika izvajanja javne službe, ker uporabniki dvakrat plačujemo iste vsebine,” pravi Jereb.

Primerov, ko javne službe delujejo brez strategije in brez nadzora, je še več, zato so z računskega sodišča pisali vladi, naj vendarle uredi nepravilnosti, na katere opozarjajo že leta.

JANA KREBELJ