Umrl je vremenoslovec Andrej Pečenko

LJUBLJANA > Februarja letos se je predčasno upokojil, skupaj s sodelavci pa je prispeval k uveljavitvi modernega pristopa k napovedovanju vremena v Sloveniji, ki še zdaj temelji na modelskih izračunih.

Nekdanjemu Hidrometeorološkemu zavodu RS se je pridružil po koncu študija meteorologije, avgusta 1983, in se po pripravništvu zaposlil na oddelku za prognoze. Eno od strokovnih področij, ki ga je še posebej pritegnilo, je bilo napovedovanje nevarnosti požarov v naravi. Z bogatim meteorološkim znanjem in izkušnjami je prispeval tudi k boljšemu razumevanju povezave med vremenom in onesnaženostjo zraka.

Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja se je pridružil ekipi sodelavcev, ki so začeli pripravljati vremenske napovedi na TV Slovenija. Gledalci so si ga zapomnili po občutku za podajanje zapletenih vsebin na preprost način, novinarji po dovzetnosti za odgovarjanje na vprašanja, sodelavci dobro vedo, da je postal eden najbolj prepoznavnih obrazov slovenske meteorologije.

“Umrl je meteorolog, prijaznega nasmeha in mirnega glasu, ki ga vreme do konca ni nehalo zanimati. Na začetku se je ukvarjal s problemi onesnaževanja zraka, nato se je povsem preusmeril v napovedovanje vremena, kjer je, tudi z nastopi na nacionalni TV, pustil svoj pečat. Njegovo prijaznost ne glede na ton sogovornika bo le težko kdo presegel. Bil je zagovornik ideje, da ni slabega vremena in da se mu moramo le znati prilagoditi. Žal nas je zapustil mnogo prezgodaj,“ pravi njegov dolgoletni službeni kolega Andrej Velkavrh.

Spominja se ga tudi Loredana Vergan, voditeljica Radia Koper. “Bil je zelo iskriv in velik šaljivec, po drugi strani pa velik strokovnjak. Udeležil se je večino okroglih obletnic našega radia, z njim smo se slišali mnogo juter, ko smo ga povprašali ne samo o vremenu ob slovenskem morju, ampak tudi v slovenskih gorah. Bil je namreč velik ljubitelj gora.”

Novinar in aktivist Mitja Blažič, tudi kolumnist Primoskih novih, pa je na svojem facebooku profilu o Pečenku zapisal: “V spominu mi bo ostal kot osebnost, ki je v življenje prinašala tisto pomirjujočo konstantnost in večerno misel, da bo nekako vse še dobro. Kot radijski novinar sem imel privilegij z njim ob jutrih občasno na kratko tudi poklicno sodelovati. Prijaznost in profesionalnost.”